Delež odraslih (25–64 let) s terciarno izobrazbo se povečuje in je zaradi razmeroma visokega deleža terciarno izobraženih žensk višji kot v povprečju EU. Takšna gibanja so povezana z dolgoletno visoko vključenostjo mladih v terciarno izobraževanje in so ugodna z vidika povečevanja človeškega kapitala kot dejavnika konkurenčnosti in večjega povpraševanja po terciarno izobraženi delovni sili.  Delež terciarno izobraženih je višji kot v povprečju EU v vseh starostnih skupinah, razen v najstarejši (55–64 let). Najbolj odstopa v najmlajši starostni skupini (25–34 let), znotraj katere je delež mladih (30–34 let) že več let višji od cilja strategije EU 2020. Kljub ugodnim gibanjem deleža terciarno izobraženih mladih je ob staranju prebivalstva in neskladjih na trgu dela prisoten problem zagotavljanja dovolj velikega števila mladih z ustreznimi znanji za spopadanje z razvojnimi izzivi. Med terciarno izobraženimi je višji delež žensk, razlika med spoloma je večja kot v povprečju EU. Delež odraslih (25–64 let) s terciarno izobrazbo je v kohezijski regiji zahodna Slovenija višji (37,5 %) kot v kohezijski regiji vzhodna Slovenija (28,2 %). Vsa leta je najvišji v gospodarsko najrazvitejši osrednjeslovenski regiji, kjer je največje slovensko univerzitetno središče. Najnižji pa je v gospodarsko bistveno slabše razviti pomurski regiji, ki ima tudi slabšo dostopnost do visokošolskih ustanov.

Delež prebivalcev, starih 30–34 let, s terciarno izobrazbo, 2017

Število mladih, vpisanih v srednješolsko izobraževanje, se zaradi demografskih razlogov zmanjšuje. V obdobju 2007/2008–2017/2018 se je zmanjšalo za približno petino. Takšna gibanja, ki naj bi se po demografskih projekcijah nadaljevala še nekaj let, zmanjšujejo razpoložljivost bodoče delovne sile. Čeprav se je v obdobju 2007/2008–2017/2018 povečal delež vpisanih v poklicne programe in je višji kot v povprečju EU, delodajalci že vrsto let težko dobijo ustrezne kadre za zaposlitev, kar je po naši oceni povezano s premajhno privlačnostjo teh poklicev za mlade pa tudi s prepočasnim usklajevanjem izobraževalnih programov s povpraševanjem na trgu dela. Vajeništvo, ki v primerjavi z drugimi poklicnimi izobraževalnimi programi omogoča večjo odzivnost izobraževanja na potrebe delodajalcev, se izvaja šele drugo šolsko leto, vanj pa je vpisano majhno število dijakov, za razliko od nekaterih drugih držav EU, ki imajo na tem področju že dolgoletno tradicijo.

Že več let se zaradi demografskih razlogov zmanjšuje tudi število vpisanih v terciarno izobraževanje. V obdobju 2007/2008–2017/2018 se je zmanjšalo za približno tretjino, najbolj na družboslovnih področjih. Povečalo se je le v zdravstvu in sociali, kjer se je najbolj povečal tudi delež vpisanih, ki pa je bil leta 2016 nižji kot v povprečju EU. Delež vpisanih se je povečal tudi na naravoslovju in tehniki, vendar pa se njihovo število zmanjšuje. Kljub tem spremembam v strukturi se vpis v terciarno izobraževanje prepočasi odziva na potrebe družbe in gospodarstva. Glede na demografska gibanja in potrebe je še zlasti prenizek vpis na zdravstvo in socialo, ki je tudi nižji kot v povprečju EU. V prihodnjih letih bi lahko k večji odzivnosti terciarnega izobraževanja prispevala krepitev pridobivanja praktičnih znanj in izkušenj v podjetjih in vzpostavitev sistema spremljanja zaposljivosti diplomantov.

Vpisani v terciarno izobraževanje, struktura po področjih izobraževanja, 2016

Število diplomantov terciarnega izobraževanja zaradi demografskih gibanj od leta 2013 upada, kar zmanjšuje njihovo razpoložljivost na trgu dela. Takšna gibanja se bodo ob zmanjševanju števila vpisanih nadaljevala tudi v prihodnje. Izjema je bilo leto 2016, ko se je zaradi zaključevanja predbolonjskih programov  število diplomantov močno povečalo. V strukturi diplomantov se je v obdobju 2012–2017 najbolj zmanjšal delež družboslovnih področij, glede na zmanjševanje deleža vpisanih pa so takšna gibanja pričakovana tudi v prihodnje. Ob povečanju deleža vpisanih na naravoslovje in tehniko se je povečal tudi delež diplomantov, ki pa je bil leta 2016 nižji kot v povprečju EU in zaradi upadanja njihovega števila ne zadovoljuje rastočih potreb gospodarstva. Glede na potrebe dolgožive družbe pa je preskromno povečanje števila diplomantov zdravstva in sociale, ki v strukturi diplomantov predstavljajo nižji delež kot v povprečju EU. Poleg preskromne odzivnosti terciarnega izobraževanja na potrebe družbe in gospodarstva možnosti za zagotavljanje dovolj velikega števila terciarno izobraženih zmanjšuje tudi nizka prehodnost iz prvega v drugi letnik študija in razmeroma visoka povprečna starost ob diplomiranju. Razpoložljivost diplomantov v Sloveniji zmanjšujejo tudi odselitve v tujino, kjer je veliko povpraševanje po nekaterih izobrazbenih profilih. Ponudbo diplomantov terciarnega izobraževanja lahko obogati tudi mednarodna mobilnost študentov, vendar pa je delež študentov iz tujine v Sloveniji nizek. Delež študentov iz Slovenije na študiju v tujini, ki omogoča pridobivanje znanj, ki jih v Sloveniji ni, pa je približno enak kot v povprečju EU-22.  V strukturi diplomantov terciarnega izobraževanja nižji delež kot v povprečju EU odpade na kratke programe v terciarnem izobraževanju, ki pri nas vključujejo višje strokovno izobraževanje in omogočajo tesno povezanost med izobraževanjem in gospodarstvom.

Struktura diplomantov terciarnega izobraževanja, po področjih izobraževanja

Slovenski 15-letniki dosegajo pri matematični, naravoslovni in bralni pismenosti dobre rezultate. Po raziskavi PISA 2015 so pri vseh treh vrstah pismenosti dosegli več točk od povprečja EU in se uvrstili v zgornjo četrtino držav EU. Strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020) kot eno od referenčnih ravni povprečne evropske uspešnosti do leta 2020 določa delež petnajstletnikov s slabimi rezultati (manj kot druga raven pismenosti) pri branju, matematiki in naravoslovju, ki je 15 %. Slovenija dosega ta cilj pri bralni in naravoslovni pismenosti, pri matematični pismenosti pa je od njega še oddaljena. Dekleta dosegajo boljše rezultate pri bralni in naravoslovni pismenosti, fantje pri matematični pismenosti. Med letoma 2012 in 2015 so se dosežki (v točkah) pri matematični in zlasti bralni pismenosti izboljšali, pri naravoslovni pa so ostali približno enaki.

Na dobre rezultate vpliva večinoma ugoden položaj glede materialnih in kadrovskih virov, namenjenih za izobraževanje. Materialni viri za pouk vključujejo učbenike, knjižnično gradivo, laboratorijsko opremo ipd. Na področju kadrovskih virov Slovenija nima pomanjkanja učnega osebja, na ugoden položaj pa vplivata tudi število učiteljev z licenco (ali certifikatom ali strokovnim izpitom) in razmerje med številom učencev in številom učnega osebja. Dosežke 15-letnikov bi lahko še izboljšali z izboljšanjem nekaterih dejavnikov, kot so velikost oddelka, pomoč učiteljev učencem pri pisanju domačih nalog, opremljenost šol z računalniki in vključenost učiteljev v strokovne razvojne dejavnosti.

15-letniki z nižjim socio-ekonomskim položajem in priseljenci dosegajo pri matematični, naravoslovni in bralni pismenosti slabše rezultate. Najboljše dosežke imajo 15-letniki z najvišjim socio-ekonomskim položajem, najslabše pa tisti z najnižjim, vendar se je razlika med obema skupinama med letoma 2012 in 2015 zmanjšala in je pri vseh treh vrstah pismenosti manjša kot v povprečju EU. Priseljenci iz tujine dosegajo pri naravoslovni pismenosti slabše rezultate kot domači prebivalci, razlika med njimi je večja kot v povprečju EU. 

Povprečni matematični, naravoslovni in bralni dosežki 15-letnikov pri PISA, Slovenija in EU, 2012 in 2015, v točkah

Javni izdatki za izobraževanje (v % BDP) se znižujejo in so nižji kot v povprečju EU, zasebni pa so primerljivi. Javni izdatki so leta 2017 znašali 4,49 % BDP in so bili najnižji v zadnjih desetih letih. Znižanje relativno izraženih izdatkov od leta 2012 je posledica omejevanja njihove rasti zaradi ukrepov države za uravnoteženje javnih financ in tudi nekaterih drugih ukrepov za racionalnejšo rabo javnih izdatkov za izobraževanje, v zadnjih nekaj letih pa je njihova rast zaostajala za rastjo BDP. Javni izdatki so se v zadnjih letih znižali na vseh ravneh izobraževanja, najbolj na osnovnošolski. Leta 2017 se je upadanje deleža javnih izdatkov v BDP močno upočasnilo zaradi precejšnjega nominalnega povečanja teh izdatkov, ki je posledica višjega števila zaposlenih v izobraževanju, zvišanja plač, povečanja števila otrok, vključenih v vrtce, in učencev v osnovnih šolah ter s tem povezanih investicij in sprememb na področju transferov gospodinjstvom oz. šolajočim. Javni izdatki za izobraževanje so bili leta 2015 (zadnji mednarodni podatki) na vseh ravneh izobraževanja, razen predšolske, nižji od povprečja EU. Najbolj so zaostajali na terciarni ravni, čeprav je vključenost mladih v terciarno izobraževanje višja kot v povprečju EU. Zasebni izdatki za izobraževanje se znižujejo in so leta 2017 znašali 0,59 % BDP, po podatkih za leto 2015 pa so bili primerljivi s povprečjem držav EU, ki so članice OECD (EU-22).

Izdatki (javni in zasebni) na udeleženca izobraževanja so se leta 2017 znižali in so v mednarodni primerjavi nizki. Znižali so se na vseh ravneh izobraževanja, najbolj na terciarni, in so dosegli najnižjo raven v zadnjih letih. Leta 2015 (zadnji mednarodni podatek) so bili na vseh ravneh izobraževanja nižji od povprečja EU-22. Najbolj so zaostajali na srednješolski in terciarni ravni izobraževanja zaradi visoke vključenosti mladih, na terciarni ravni izobraževanja pa tudi zato, ker redno vpisani na 1. in 2. stopnjo študija ne plačujejo šolnine, za razliko od več drugih držav EU. Nizki izdatki zmanjšujejo možnosti za izboljšanje kakovosti izobraževanja. Analiza učinkovitosti izdatkov za izobraževanje, ki je bila opravljena za Slovenijo v primerjavi z drugimi državami, je opozorila tudi na možnosti za izboljšanje učinkovitosti rabe teh izdatkov, zlasti na osnovnošolski ravni izobraževanja.

Izdatki (javni in zasebni) za izobraževalne ustanove na udeleženca, 2015

Vključenost prebivalcev v starostni skupini 25–64 let v vseživljenjsko učenje po padcih v letih 2012 in 2013 stagnira in je višja od povprečja EU. Leta 2017 je znašala 12,0 % (EU: 10,9 %) in je bila nižja kot ob začetku krize ter oddaljena od cilja Strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (»ET 2020«) do leta 2020, ki je 15 %, pa tudi od cilja SRS 2030, ki je 19 %. Izstopa nizka vključenost nizko izobraženih, starejših in moških v vseživljenjsko učenje, ki zmanjšuje njihove možnosti za vključenost v družbo. Med kohezijskimi regijami je višja v regiji zahodna Slovenija, ki jo sestavljajo gospodarsko močnejše regije z večjo in bolj raznoliko ponudbo izobraževanj. Od vseh slovenskih regij je vsa leta najvišja v gospodarsko najrazvitejši osrednjeslovenski regiji, kjer s 15,1 % presega tudi že zgoraj omenjeni cilj »ET 2020«. Najnižja pa je v pomurski regiji (pod 5 %), ki je med gospodarsko najšibkejšimi regijami, obenem pa je tu tudi bistveno manj izvajalcev izobraževanj za odrasle.

Glede na status aktivnosti je bila leta 2017 vključenost v vseživljenjsko učenje najvišja med delovno aktivnimi prebivalci, čeprav se je pri njih v obdobju 2008–2017 najbolj zmanjšala. Izstopa nizka vključenost neaktivnih prebivalcev, ki je tudi edina nižja kot v povprečju EU. Razlike v vključenosti v vseživljenjsko učenje so tudi znotraj skupine delovno aktivnih prebivalcev, vključenost je nizka v dejavnostih in poklicnih skupinah, ki zaposlujejo višji delež nizko izobraženih. V obdobju 2008–2017 se je od vseh statusov aktivnosti najbolj zmanjšala vključenost delovno aktivnih prebivalcev v vseživljenjsko učenje, in sicer v vseh poklicnih skupinah ter v večini dejavnosti. Takšna gibanja so neugodna z vidika prilagajanja zaposlenih tehnološkemu napredku in z vidika povečanja konkurenčnosti podjetniškega sektorja.

Vključenost delovno aktivnih prebivalcev (25–64 let), v vseživljenjsko učenje, 2017

Povprečno število obiskov kulturnih prireditev na prebivalca se dolgoročno gledano postopno povečuje, v zadnjih treh letih pa je bilo približno enako. Zaradi prireditve Maribor – evropska prestolnica kulture je bilo največje leta 2012, v preostalih letih je znašalo okoli 5 do 6 obiskov na prebivalca, kar je še precej oddaljeno od cilja SRS do 2030. Ob precejšnjem povečanju števila kulturnih prireditev se je v obdobju 2008–2017 najbolj povečalo število obiskov v kulturnih domovih in centrih, ki so leta 2017 zabeležili največji obisk med vsemi vrstami kulturnih ustanov. Povečal se je tudi obisk prireditev, ki so jih izvedla kulturna društva, takšna gibanja pa so povezana s povečanjem števila kulturnih društev in ponudbe prireditev. Ob večjem številu gledaliških predstav se je povečal tudi obisk gledališč in oper. Od vseh vrst kulturnih ustanov se je zmanjšal le obisk kinematografov, takšna gibanja pa so po naši presoji povezana tudi z diverzifikacijo gledanja filmov in z odmikom od fizičnega prostora kinematografov s širokopasovnim dostopom do interneta. V obdobju 2008–2017 se je sicer ogled slovenskih dolgometražnih filmov povečal.

Število obiskov kulturnih prireditev, Slovenija, 2017

Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, se v zadnjih letih povečuje. Gostovanja so posredni kazalnik kakovosti kulturne produkcije, saj praviloma gostovanje za kulturno ustanovo pomeni priznanje za kakovostno delo. Oceno gibanja na tem področju otežuje kratka časovna serija, saj so podatki na voljo le za obdobje 2015–2017, podatek za leto 2015 pa predstavlja ocena SURS (gl. opombo pod tabelo). Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, je leta 2017 znašal 3,9 % in se je v primerjavi s predhodnim letom povečal ter je bil višji od cilja SRS za leto 2030. Najbolj se je povečal delež gostovanj, ki so jih izvedla gledališča in operi. Čeprav se je precej zmanjšal delež gostovanj, ki so jih izvedle glasbene ustanove, so med vsemi vrstami kulturnih ustanov zabeležile najvišji delež. To je po naši oceni povezano z naravo njihove dejavnosti in načrtnim spodbujanjem mednarodnega sodelovanja. V strukturi gostovanj v tujini je visok delež odpadel na države EU (približno 80 %), kar kaže na geografsko navezanost slovenske kulture na ta prostor.

Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, Slovenija, 2017

V letu 2017 je Slovenija, skupaj s Češko, beležila najnižjo dohodkovno neenakost med državami članicami EU. Delež dohodkov 20 % dohodkovno najbogatejših gospodinjstev je bil 3,4-krat višji od deleža dohodkov 20 % dohodkovno najrevnejših gospodinjstev. V evropskem povprečju je bila ta vrzel 5,1-kratna. Nadaljnja razdelitev dohodkovne distribucije kaže, da je v Sloveniji vrzel med petim in tretjim kvintilom, ki vključuje mediano (1,79 v 2017) nekoliko nižja, vendar primerljiva z vrzeljo med mediano in prvim kvintilom (1,91 v 2017). Majhne spremembe dohodkovne neenakosti v zadnjem desetletju so bile rezultat primerljivih gibanj v obeh polovicah dohodkovne distribucije. V obdobju 2010–2012 je sicer količnik med petim in tretjim kvintilom padal, medtem ko se je količnik med tretjim in prvim kvintilom zviševal vse od leta 2009 do 2014, kar kaže na večjo prizadetost dohodkovno revnejših gospodinjstev zaradi krize in varčevalnih ukrepov. Po letu 2014 so k zmanjšanju dohodkovne neenakosti najbolj prispevala dohodkovno revnejša gospodinjstva, katerih povečani prihodki so se bolj približali mediani. Dohodki so enakomerno razporejeni tudi med generacijami, kar kaže na močno vlogo pokojnin pri stabilizaciji dohodkov upokojencev.

Po rahlem naraščanju dohodkovne neenakosti v letih po krizi se je le-ta v zadnjih letih ponovno zmanjšala na raven pred krizo. V obdobju 2005–2012 se dohodkovne porazdelitve skoraj niso spremenile, do nekoliko večjih sprememb je prišlo po letu 2012 s sprejetjem varčevalnih ukrepov, spremembo socialne politike in povečanjem obdavčitve najvišjih plač. Po letu 2014 pa je začela dohodkovna neenakost spet padati zaradi hitre ekonomske rasti in postopnega ukinjanja varčevalnih ukrepov. Ta dejavnika sta najmočneje vplivala na višino ekvivalentnega razpoložljivega dohodka gospodinjstev najnižjega kvintilnega razreda, pri katerih se je najbolj povečala zaposlenost in ki so najbolj občutili sprostitev varčevalnih ukrepov. Na drugi strani so gospodinjstva iz najvišjega kvintilnega razreda močno obdavčena. Sistem progresivne obdavčitve z dohodnino največ prispeva k relativno enakomerni porazdelitvi razpoložljivega dogodka gospodinjstev, dodatno pa vplivajo tudi socialni transferji. Sistem redistribucije prek davkov in transferjev pomembno znižuje razpršenost dohodkov na trgu (plač), od Ginijevega koeficienta 0,425 do 0,244 v 2016, kar je več kot v večini držav OECD.

Neenakosti porazdelitve ekvivalentnega razpoložljivega dohodka, razmerje kvintilnih razredov 80/20

Hitro rast mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka (ERD) je prekinila kriza, nakar je začela v zadnjih štirih letih ponovno rasti. Po obdobju visokih in enakomernih rasti v obdobju 2005–2009 je sledilo obdobje negativnih in nizkih rasti (2010–2013) kot posledica krize in varčevalnih ukrepov (ZUJF). Od leta 2014 pa se rast mediane ERD v EUR ponovno krepi, kar nakazuje na izboljševanje življenjskega standarda prebivalcev. Kumulativna rast skozi celotno opazovano obdobje 2005–2017 je kljub obdobju negativnih rasti znašala 15,4 %, kar kaže na pozitiven dolgoročen trend. Gibanje mediane ERD v povprečju EU je primerljivo slovenskemu, s to razliko, da se je v EU okrevanje dohodkov začelo eno leto prej. Kumulativna realna rast v zadnjih štirih letih je bila v EU nekoliko višja od slovenske (SI: 6,1 %, EU: 6,6 %), medletna realna rast v letu 2017 pa nekoliko nižja (SI: 1,5 %, EU: 0,6 %).

V Sloveniji izstopajo nižje mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka pri prebivalcih, starejših od 65 let, in nižja premija na visoko izobrazbo v primerjavi z EU. Mediana ERD v EUR po starostni strukturi prebivalstva je najvišja pri delovno aktivnem prebivalstvu od 18–64 let (13.098 v 2017), podobna pa je tudi pri otrocih do 18 let (12.667 v 2017). Razmeroma nižja je pri starejših od 65 let (11.379 v 2017) oz. še nižja pri starejših od 75 let. V povprečju EU je mediana ERD starejših od 65 let 10 % nižja od mediane delovno aktivnih, medtem ko je v Sloveniji nižja za 13 %. Mediana ERD starostne skupine do 18 let pa je v povprečju EU za 10 % nižja od mediane delovno aktivnih, medtem ko je pri nas ta razlika le 3,3 %, kar je odraz močnih politik zagotavljanja materialnih pogojev otrok in mladine v Sloveniji. Mediana ERD prebivalcev s terciarno izobrazbo se v Sloveniji od leta 2005 vseskozi niža glede na skupno mediano ERD. Leta 2005 je bila za ta sloj prebivalstva višja za 21,4 %, leta 2017 pa le še za 7,5 %. Od krepitve rasti skupne mediane ERD leta 2014 je mediana za visoko izobražene nominalno rasla precej počasneje (3,2 %) v primerjavi z mediano srednje (7,4 %) in nizko izobraženih (8,8 %), kar kaže na hitrejše izboljševanje življenjskega standarda nižje izobraženih. Mediana ERD visoko izobraženih v povprečju EU je sicer v obdobju 2008–2017 tudi padala glede na celotno mediano, vendar z višje ravni in počasneje (od 46,7 % celotne mediane ERD v 2008 na 35,0 % v 2017).

Mediana ekvivalentnega razpoložljivega dohodka

Po stopnji tveganja socialne izključenosti je Slovenija vsa leta boljša od povprečja EU, v letu 2017 pa je bila ponovno na predkrizni ravni. Leta 2017 je bila stopnja tveganja socialne izključenosti 17,1 %. To pomeni, da je bilo tveganju socialne izključenosti izpostavljeno 345.000 ljudi, kar je 26.000 manj kot leto prej in v smeri doseganja ciljev strategije EU 2020. Glede na leto prej so se v 2017 izboljšale vrednosti vseh posameznih komponent tega sestavljenega kazalnika.

Od treh komponent tega kazalnika je višja kot pred krizo samo še stopnja tveganja revščine. S 13,3 % v letu 2017 je še vedno za 1 o. t. višja kot leta 2008. Pod pragom tveganja revščine je leta 2017 živelo 268 tisoč oseb, kar je več kot pred krizo. Glede na leto prej se je leta 2017 stopnja tveganja revščine povečala nekaterim že do sedaj zelo ogroženim skupinam. To so enostarševska gospodinjstva (25,2 % na 30 %), samozaposleni (23 % na 26,8 %) in enočlanska gospodinjstva (35,8 % na 37,1 %).

Stopnja tveganja socialne izključenosti se v regijah po letu 2014 znižuje zaradi izboljševanja razmer na trgu dela. Zmanjševanje brezposelnosti v obdobju 2014–2017 je vplivalo na padanje stopnje materialne prikrajšanosti in stopnje zelo nizke delovne intenzivnosti v vseh regijah. Stopnja tveganja socialne izključenosti sicer še vedno presega slovensko povprečje v kohezijski regiji vzhodna Slovenija (19,3 %), vendar ne presega evropskega povprečja. Prav tako tudi ne v statističnih regijah z najvišjo stopnjo (podravska, posavska, obe 21,2 %). Najnižja, dvakrat nižja stopnja socialne izključenosti, je v primorsko-notranjski regiji, ki ima relativno visoko stopnjo delovne aktivnosti.

Stopnja tveganja socialne izključenosti po dimenzijah, Slovenija

Slovenija je leta 2016 zaradi staranja prebivalstva namenjala za socialno zaščito več kot leta 2008, a še vedno manj kot v povprečju EU. V primerjavi z BDP so izdatki za socialno zaščito leta 2016 znašali 23,3 %, kar je za 2,3 o. t. več kot leta 2008, ko so bili najnižji po letu 2000. V obdobju 2009–2012 je na rast izdatkov najbolj vplivala gospodarska kriza zaradi naraščanja števila brezposelnih. Na znižanje izdatkov po letu 2012 so vplivali varčevalni ukrepi, sprejeti sredi leta 2012 (ZUJF), in uveljavitev nove socialne zakonodaje, ki je na novo opredelila kriterije za pridobivanje socialnih in družinskih prejemkov z namenom povečanja njihove ciljanosti. V zadnjih letih pa hitro naraščajo predvsem izdatki za zdravstveno varstvo in bolezen, kar je predvsem posledica višjih izdatkov za boleznine. V obdobju 2008–2016 so hitro naraščali izdatki za starost, kar je posledica naraščanje števila upokojencev. Poleg izdatkov za starost raven izdatkov iz leta 2008 bistveno presegajo tudi izdatki za zdravstveno varstvo (izdatki za boleznine), nekoliko pa so višji tudi izdatki za brezposelnost in socialno izključenost.

V primerjavi z BDP Slovenija namenja manj sredstev za socialno zaščito kot v povprečju EU predvsem na področjih nastanitev in brezposelnost, več pa na področju druge oblike socialne izključenosti. Kljub temu sistem zagotavlja relativno dobro dostopnost do zdravstva in zmanjšuje tveganje revščine. Najbolj za povprečjem EU zaostajamo pri področju brezposelnost, kar je predvsem posledica nizkega deleža prejemnikov nadomestila za brezposelnost med brezposelnimi (22,2 % leta 2016) v primerjavi z drugimi državami EU. Relativno nizki izdatki za nastanitve so v glavnem povezani s skromno razvitostjo najemniškega stanovanjskega trga in majhnim deležem neprofitnih stanovanj.

Izdatki za socialno zaščito po kupni moči na prebivalca, 2016

V Sloveniji se je stopnja materialne prikrajšanosti po letu 2014 hitro nižala in je bila v letu 2017 najnižja doslej. Z 12,1 % materialno prikrajšanih je bila Slovenija leta 2017 pod povprečjem EU tako kot vsa leta doslej. Njeno zniževanje po letu 2014 lahko povezujemo predvsem s povečevanjem kupne moči gospodinjstev. Med novimi članicami EU je bila boljša od Slovenije vsa leta samo Češka, leta 2014 jo je prehitela Estonija in leta 2016 Malta.

S starostjo materialna prikrajšanost v Sloveniji narašča kot tudi razlike glede na spol v materialni prikrajšanosti. Stopnja materialne prikrajšanosti za ženske v Sloveniji je 12,7 %, za moške pa 11,5 %, razlika med spoloma pa je rahlo višja kot v povprečju EU. V Sloveniji so vsa leta najmanj materialno prikrajšani otroci. Najbolj pa so prikrajšani starejši od 65 let, razen v letu 2012, ko je bila materialna prikrajšanost višja v starostni skupini 18–64 let, in v letu 2016, ko sta bili ti dve skupini enako prikrajšani. Med vsemi družbeno-ekonomskimi skupinami so vsa leta najbolj materialno prikrajšane ženske, starejše od 65 let in pod pragom revščine (45,3 % v letu 2017), takoj za njimi pa so s 40,3 % moški iste starosti pod pragom revščine. Materialna prikrajšanost ljudi pod pragom revščine je bila v letu 2017 s 34,7 % sicer najnižja doslej, najvišji doslej pa je bil tudi delež gospodinjstev (59 %), ki lahko pokrijejo nepričakovane izdatke v višini 600 EUR. Po drugi strani pa je delež gospodinjstev (8 %), ki poročajo, da zelo težko preživijo z dohodki čez mesec, še vedno višji kot pred krizo.

Materialna prikrajšanost je največja v regijah, ki so ekonomsko najšibkejše in imajo visoko stopnjo brezposelnosti. Tako je najnižji delež materialno prikrajšanih v goriški (7,4 %), najvišji pa v pomurski (19,6 %) in zasavski regiji (19 %). V slednji je najnižji tudi delež gospodinjstev, ki lahko pokrije nepričakovane izdatke in ta je celo nižji kot leta 2008. Obenem je v zasavski regiji v letu 2017 kar 10 % gospodinjstev (Slovenija 4 %), ki prejema materialno in/ali denarno pomoč dobrodelnih organizacij, kar je največ doslej. Petkrat nižji je ta delež v regijah, ki imajo stopnjo brezposelnosti med najnižjimi (v goriški, primorsko-notranjski, osrednjeslovenski regiji).

Stopnja materialne prikrajšanosti

Slovenija je med državami z najvišjo stopnjo stanovanjske prikrajšanosti v EU. Leta 2017 je več kot petina prebivalcev živela v stanovanju, ki je v slabem stanju. V obdobju 2011–2017 se je znižala tako v Sloveniji kot v povprečju EU. Med regijami v Sloveniji so precejšnje razlike, ki se povečujejo. Več kot tretjina prebivalcev živi v slabih razmerah v zasavski regiji, najmanj, a več kot v povprečju EU, pa v koroški (14 %). Eden od vzrokov za še vedno visoko stopnjo stanovanjske prikrajšanosti je relativno star, slabše vzdrževan stanovanjski fond. Kar 83 % stanovanj je bilo zgrajenih do leta 1990, kasneje pa je bila gradnja novih stanovanj manjša, skromna pa predvsem gradnja javnih najemnih stanovanj. Stopnja preobremenjenosti gospodinjstev s stanovanjskimi stroški pa ob rasti razpoložljivega dohodka in visokega deleža lastniških stanovanj ostaja med najnižjimi v EU tudi v letu 2017 (SI: 5,2 %; EU: 10,2).

V letu 2017 je bilo v Sloveniji 4,4 % prebivalcev hudo stanovanjsko prikrajšanih. Znižuje se od leta 2011 in je v zadnjih letih nižja od povprečja EU. Ob skoraj nespremenjenem obsegu stanovanjskega fonda se njegova kakovost izboljšuje. K temu je prispevalo izločanje starih in neuporabnih stanovanj iz sklada, kreditiranje okoljskih naložb in dodeljevanje nepovratnih finančnih spodbud Eko sklada ter relativno nizka stopnja prenaseljenosti stanovanj. Ta se je po padanju po letu 2011 v letu 2017 sicer povečala za 0,2 o. t., vendar je še vedno pod evropskim povprečjem.

Stanovanjska in huda stanovanjska prikrajšanost, 2017
 

Delež ljudi, ki so doživeli diskriminacijo ali nadlegovanje v Sloveniji, se postopno zmanjšuje. Leta 2017 je znašal 10 % vprašanih, kar je precej pod povprečjem EU (16 %). Največ jih je bilo v jugovzhodni Sloveniji, več kot v slovenskem povprečju pa v obalno-kraški, savinjski in pomurski regiji. Najpogostejša je bila diskriminacija zaradi spola (2 %). Diskriminacijo zaradi starosti (biti starejši od 55 let in biti mlajši od 30 let), vere ali prepričanj, invalidnosti, etničnega porekla, spolne usmerjenosti, družbenega razreda, političnega prepričanja ali kraja bivanja je doživel 1 % vprašanih, zaradi drugega razloga pa 4 % anketirancev. Razen diskriminacije iz razlogov biti mlajši od 30 let, spolna usmerjenost in kraj bivanja, ki so enaki povprečju EU, so vsi drugi deleži nižji od povprečja EU.

Delež ljudi, ki so doživeli diskriminacijo ali nadlegovanje v Sloveniji, je med najnižjimi v EU. Delež ljudi z izkušnjo diskriminacije se je znižal v večini držav EU, nižjega od Slovenije pa je imela le Portugalska (8 %). V primerjavi z letom 2015 se je v povprečju EU delež znižal pri vseh oblikah diskriminacije, najbolj pri razlogu biti starejši od 55 let. Podobno velja tudi za Slovenijo, razen diskriminacije zaradi etičnega porekla in spolne usmerjenosti, kjer ostaja isti. Za odpravljanje vseh oblik diskriminacije je pomembna dobra ozaveščenost ljudi o pravicah v primeru diskriminacije. V Sloveniji dve tretjini vprašanih meni, da poznajo svoje pravice, če bi bili žrtve diskriminacije ali nadlegovanja, in več kot polovica anketirancev, da raznolikost dovolj odmeva v medijih, čeprav obstajajo razlike med skupinami.

Izkušnje z diskriminacijo, 2017

Zadovoljstvo z življenjem, merjeno z Eurobarometrom, je bilo leta 2018 višje kot pred krizo in je vsa leta nad povprečjem EU. Vendar pa se je v letu 2018 nekoliko zmanjšalo. Rahlo sta se znižali oceni osebnih finančnih in zaposlitvenih razmer, ki sta sicer vsa leta daleč najvišji, še precej bolj  pa se je v zvezi s tema področjema znižal optimizem za naslednje leto. Znižal se je tudi optimizem na ravni države. Vsi ti vidiki merjenja zadovoljstva oz. optimizma po več letih pretežno enakomerne rasti, ki je sledila krizi, kažejo nižanje od pomladi 2018. Ne glede na to pa se ocena zadovoljstva z ekonomskimi in zaposlitvenimi razmerami na ravni države v letu 2018 še vedno viša. Jeseni 2018 (zadnji podatek) so slovenski anketiranci pri izpostavljanju dveh ključnih problemov na ravni EU prvič kot daleč najpomembnejša problema omenili imigracije (58 %) in terorizem (20 %) in šele na tretjem mestu ekonomske razmere (13 %), katerih pomen se je zadnja tri leta hitro nižal. Na državni ravni so najpogosteje omenili problematiko zdravstvenega in socialnega sistema (31 %), potem pa imigracije (24 %), pred brezposelnostjo, ekonomskimi razmerami in pokojninami. Tovrstni problemi so med najbolj izpostavljenimi tudi na osebni ravni, razen ko gre za problematiko imigracij, ki je tu prisotna le s 3 %.

V letu 2017 je bila v Sloveniji dosežena doslej najvišja raven zadovoljstva z življenjem in to za oba spola enako, pred tem so bili moški vsa leta nekoliko manj zadovoljni. Višje izobraženi so v povprečju bolj zadovoljni. Vendar pa so v kohezijski regiji vzhodna Slovenija v vseh izobrazbenih kategorijah manj zadovoljni kot v kohezijski regiji zahodna Slovenija; najvišje razlike so med najnižje izobraženimi. Od slovenskega povprečja (7,2) vsa leta odstopata navzdol koroška in posavska regija (obe 6,8), navzgor pa jugovzhodna Slovenija in osrednjeslovenska regija (obe 7,4).

Ocena stanja, na štirih področjih življenja, Slovenija

Optimizem v naslednjem letu, na štirih področjih življenja, Slovenija

Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu se v Sloveniji podaljšuje in od leta 2014 presega povprečje EU. V zadnjih desetih letih se je pričakovano trajanje življenja vsako leto v povprečju v Sloveniji podaljšalo za tri mesece, v povprečju EU pa za dva meseca. To izboljšanje v dolgoživosti lahko pripišemo dejavnikom, kot so izboljšani socialni in ekonomski pogoji, boljša izobrazba, boljši življenjski slog in boljša zdravstvena oskrba. V mnogih državah EU, tudi v Sloveniji, se je podaljševanje pričakovanega trajanja življenja po letu 2011 upočasnilo. Na to lahko vplivata upočasnitev zmanjševanja števila smrtnih primerov zaradi bolezni obtočil, ki je bil glavni dejavnik hitrega podaljševanja v predhodnih letih, in občasno povečana umrljivost pri starejših, delno tudi zaradi gripe.

Pričakovano trajanje življenja pri 65 letih je daljše pri ženskah in pri terciarno izobraženih. V Sloveniji lahko ženske pri starosti 65 let pričakujejo, da bodo v povprečju živele še 21,8 leta, moški pa 17,9 leta. Pričakovano trajanje življenja pri 65 letih se podaljšuje in dosega povprečje EU. Ženske z nizko izobrazbo lahko pričakujejo še 21,4 leta življenja, s terciarno pa 22,3 leta. Pri moških so razlike nekoliko višje, saj lahko tisti s terciarno izobrazbo pričakujejo 2,1 leta življenja več kot z nizko izobrazbo (16,9 leta). Razlika med spoloma je najvišja pri nizko izobraženih, kjer ženske lahko pričakujejo 4,5 leta življenja več kot moški.

Regionalne razlike v pričakovanem trajanju življenja so se v obdobju 2011–2017 zmanjšale, nekoliko bolj pri ženskah. Regionalne razlike so odraz regionalnih značilnosti, ki so vezane na prej omenjene socialne in ekonomske dejavnike in tudi lego regije (npr. bolj zdrava mediteranska prehrana in slog življenja). Tako so leta 2017 najdaljše življenje ob rojstvu lahko pričakovale ženske v obalno-kraški regiji (skoraj 85 let), kar je dobri dve leti več kot v regijah severovzhodne Slovenije (npr. podravska 82,3 leta). Pri moških je bilo življenjsko pričakovanje najdaljše v primorsko-notranjski regiji (skoraj 80 let) in najkrajše v jugovzhodni Sloveniji, savinjski in pomurski regiji (v vseh 76,7 leta).

Pričakovano trajanje življenja pri 65 letih, 2016

Zaostanek za EU v pričakovanih zdravih letih življenja ob rojstvu in v starosti 65 let se je v letih 2015 in 2016 ponovno povečal. Kazalnik kaže, da lahko v Sloveniji v povprečju pričakujemo nekaj več kot 58 let zdravega življenja, v povprečju EU pa že nekaj več kot 64 let. Pri starosti 65 let lahko v povprečju Slovenec pričakuje še 8,3 leta zdravega življenja, v EU pa 10 let. Zaostanek se je v zadnjih dveh letih močno povečal zlasti pri ženskah, pri moških pa malenkost zmanjšal. Tako je od leta 2015 število let zdravega življenja za moške v Sloveniji večje kot za ženske. Podaljševanje števila zdravih let življenja, ki zahteva več vlaganj v preventivo, naj bi v prihodnosti pomembno prispevalo k podaljševanju aktivnosti in počasnejši rasti izdatkov za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. V obdobju 2005–2014 so se v Sloveniji zmanjšale neenakosti v zdravih letih življenja med visoko in nizko izobraženimi in so v Sloveniji približno tolikšne kot v povprečju držav EU.  

V zadnjih letih se je ponovno povečal tudi zaostanek za EU v razmerju med zdravimi leti življenja in pričakovanim trajanjem življenja (PTŽ). Slabše razmerje pomeni večji pritisk na sisteme socialne zaščite zaradi predčasnega upokojevanja in večjih potreb po storitvah zdravstva in dolgotrajne oskrbe. Po nekaj letih izboljševanja se je v obdobju med letoma 2014 in 2016 razmerje v Sloveniji nekoliko poslabšalo, v povprečju EU pa precej izboljšalo. Zaostanek za EU je predvsem posledica zelo nizkega števila let zdravega življenja. V vseh državah EU je razmerje večje za moške, kar pa je predvsem posledica nizkega pričakovanega trajanja življenja moških.

Delež življenja, ki ga preživimo zdravi, 2016

Preprečljiva umrljivost je bila leta 2015 okoli povprečja EU. V Sloveniji je bilo v letu 2015 na 100.000 prebivalcev 128 smrti, ki bi jih lahko preprečili, v EU pa 127. V obdobju 2011–2015 se je v Sloveniji znižala za 7 %, kar pomeni, da je bilo z učinkovitim zdravljenjem v letu 2015 preprečenih 7 % več smrti kot leta 2011. Skoraj polovico smrti, ki bi jih lahko preprečili, je bilo zaradi bolezni srca in ožilja, velik pa je tudi delež smrti zaradi raka na črevesju in raka na dojki, ki jih z zgodnjim odkrivanjem in pravočasnim zdravljenjem lahko učinkovito preprečimo. Kazalnik je za vse države bistveno višji (slabši) za moške kot za ženske, v Sloveniji je zaostanek za povprečjem EU pri ženskah manjši kot pri moških.

Ob relativno nižjih vlaganjih v zdravstvo dosega Slovenija povprečno raven preprečljive umrljivosti predvsem zaradi dobre oskrbe na primarni ravni. V Sloveniji so celotni izdatki za zdravstvo na prebivalca blizu 75 % povprečja EU, po preprečenih smrtih pa okoli povprečja. K ugodnemu kazalniku pomembno prispeva dobra oskrba prebivalstva na primarni ravni, problem pa so čakalne dobe na sekundarni ravni in slaba koordinacija in integracija zdravstvene oskrbe med ravnmi in dejavnostmi. Najnižjo preprečljivo umrljivost dosegajo Francija, Španija in Nizozemska, predvsem zaradi zelo nizke umrljivosti zaradi bolezni srca in ožilja, njihovi vložki v zdravstvo pa so v povprečju skoraj 20 % višji od povprečja EU in 45 % višji kot v Sloveniji.

Največji napredek je Slovenija dosegla pri odkrivanju in zdravljenju raka dojke, bolj pa bi lahko izboljšala zdravljenje raka materničnega vratu in zmanjšala umrljivost zaradi možganske kapi. Pri akutni oskrbi Slovenija dosega zelo dobre rezultate predvsem v stopnji umrljivosti v 30-ih dneh po sprejemu v bolnišnico zaradi akutnega srčnega infarkta; kljub izboljšanju v zadnjih letih je bila v letu 2015 veliko višja umrljivost v 30-ih dneh po možganski kapi, ki je pri nas skoraj trikrat višja kot na Danskem in dvakrat višja kot na Finskem, Švedskem in v Nemčiji. Učinkovitost preprečevanja in zdravljenja raka v Sloveniji se je v obdobju 2010–2014 najbolj izboljšala pri zdravljenju raka dojke, kjer je petletna stopnja preživetja nad povprečjem držav EU. Velik napredek je Slovenija dosegla tudi v stopnji preživetja pri raku debelega črevesja in kolorektalnem raku, ki sta tudi nad povprečjem EU.

Preprečljiva umrljivost in izdatki za zdravstvo na prebivalca, Slovenija in države EU, 2015

Delež debelih med odraslimi v Sloveniji močno presega povprečje EU. Čezmerna hranjenost in debelost, ki sta običajno posledica neuravnoteženega prehranjevanja in premajhne telesne aktivnosti, sta pomembna dejavnika tveganja za razvoj kroničnih bolezni in prezgodnjo umrljivost. Breme kroničnih nenalezljivih bolezni, kot so zvišan krvni tlak, sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, hitro narašča. Bolezni srca in ožilja so v Sloveniji in v večini razvitih držav glavni vzrok umrljivosti, posledice debelosti pa so lahko tudi socialne in ekonomske (socialna izključenost, nižji dohodki, višja brezposelnost, več bolniških odsotnosti). Kljub temu da je v Sloveniji visok delež populacije telesno aktiven, sta v letu 2014 močno presegala povprečje EU tako delež debelih kot tudi delež oseb s čezmerno težo (skupaj čezmerno hranjeni in debeli). Visok delež čezmerno hranjenih in debelih odraslih v Sloveniji lahko povežemo s slabimi prehranskimi navadami. Slovenija od povprečja EU odstopa zlasti po veliki razširjenosti debelosti pri moških vseh ravni izobrazbe in pri ženskah z nizko izobrazbo. Za razliko od moških pa so visoko izobražene ženske v Sloveniji glede zdrave prehrane zelo ozaveščene, med njimi je delež debelih bistveno nižji kot v povprečju EU.

Delež debelih med otroki se je v Sloveniji močno zmanjšal. Bolj spodbudni kot za odrasle so za Slovenijo podatki o zmanjšanju debelih med otroki (7–8 let). Delež debelih se je znižal s 13 % v letu 2007 na 9 % v letu 2016; kar je za več kot v povprečju 23 držav EU, za katere so razpoložljivi podatki (13 % v 2007 in 12 % v 2016). V vseh državah je pri otrocih več debelih dečkov kot deklic (2016: SI: dečki 10,5 %; deklice 8,4 %; EU-23: 13,4 %; 9,9 %). Debelost pri otrocih je pomemben dejavnik tveganja za debelost v odraslosti, poleg tega pa lahko vodi tudi do težav s samopodobo, učnim uspehom, depresijo, motenj hranjenja ter zdravstvenih in ekonomskih problemov v odraslosti.

Delež debelih v populaciji nad 15 let glede na raven izobrazbe, 2014

Po različnih indeksih, ki merijo (ne)enakost med spoloma, je Slovenija že dalj časa med najboljšimi državami v EU. Po Indeksu enakosti spolov (Gender Equality Index, GEI) je bila Slovenija leta 2015 (zadnji podatek) nad povprečjem EU kot tudi po vseh dimenzijah tega indeksa, razen v dimenziji znanja. Slovenija je v tej dimenziji najslabša zaradi precejšnjih razlik med spoloma pri vpisovanju v programe izobraževanja. Po enakosti spolov je najboljša v dimenziji zdravja in denarja. Podobno kot številne druge države je v zadnjem desetletju najbolj napredovala na področju udeležbe žensk pri političnem odločanju, ki je posledica sprememb volilne zakonodaje (uvajanje spolnih kvot na kandidatnih listah). Po svetovnem indeksu razlik po spolu, za katerega so na voljo novejši podatki, pa je Slovenija leta 2018 padla za štiri mesta, na 11. mesto v EU, predvsem zaradi zmanjšanja števila poslank po volitvah leta 2018, pa tudi zaradi povečane razlike v plačah med moškimi in ženskami, v dimenziji ekonomskega sodelovanja in priložnosti. Še vedno pa je Slovenija po tem indeksu med najboljšimi državami v dimenziji izobrazbe in zdravja.

Slovenija ostaja v letu 2018 v vrhu EU tudi po treh indeksih OZN, ki merijo (ne)enakost spolov. Po indeksu neenakosti po spolu (GII)  in indeksu človekovega razvoja (GDI) po spolu se uvršča na peto mesto med državami EU. Skupaj z baltskimi državami in Poljsko je v skupini držav, kjer družba že več potencialov izgublja v okviru moškega spola in ne več ženskega. Finska pa je edina država, ki v enaki meri izkorišča potenciale moških in žensk. Po indeksu človekovega razvoja za ženske (HDIw) je Slovenija v EU na devetem mestu, za moške pa na trinajstem.

Indeks enakosti spolov (GEI)

Delež prebivalcev, ki redno opravlja neplačano prostovoljsko delo, je v Sloveniji nekoliko višji od povprečja EU. Leta 2016 se je v primerjavi z letom 2012 povečal tako delež prostovoljcev, ki so neplačano prostovoljsko delo opravljali občasno, kot tistih, ki so ga opravljali redno ali vsaj enkrat na mesec. V Sloveniji določeno vrsto neplačanega prostovoljskega dela opravlja 34 % anketiranih, od tega jih 12 % prostovoljsko delo opravlja redno. Največ ljudi opravlja redno neplačano prostovoljsko delo v izobraževalnih, kulturnih, športnih ali strokovnih društvih/združenjih (11,3 %) in v drugih prostovoljskih organizacijah (5,6 %), kar je več kot leta 2012 in več od povprečja EU. Delež je najvišji med mladimi (18–24 let), več prostovoljskega dela pa opravijo moški. Manjši delež anketirancev in tudi manj od povprečja EU vsaj enkrat mesečno opravlja prostovoljsko delo v skupnostnih in socialnih službah (3,9 %), družbenih gibanjih (2,4 %) in političnih strankah ter sindikatih (1,1 %). Delež vključenih v prostovoljsko delo v skupnostnih in socialnih službah ter političnih strankah in sindikatih je najvišji v starostni skupini 25–34 let, nekoliko je višji pri moških. Ženske opravijo več prostovoljskega dela v družbenih gibanjih, kjer je delež vključenih v redno prostovoljsko aktivnost najvišji v starostni skupini 65+ let.

Delež prebivalcev, ki opravlja neplačano prostovoljsko delo v izobraževalnih, kulturnih, športnih ali strokovnih društvih/združenjih, 2016

Javni izdatki za zdravstvo v Sloveniji v zadnjih letih rastejo počasneje kot v povprečju EU, kar se kaže tudi v povečanem zaostanku v izdatkih na prebivalca za povprečjem EU. Leta 2013 so izdatki na prebivalca v SKM znašali 83 %, v letu 2017 pa 80 % povprečja EU. V obdobju 2009–2013 so se javni izdatki za zdravstvo na prebivalca v Sloveniji zmanjševali bolj kot v povprečju EU, po letu 2013 pa so se povečali manj kot v EU. Od leta 2014 se v Sloveniji javni izdatki za zdravstvo sicer realno vsako leto povečujejo skladno z višjo rastjo zaposlenosti in plač ter s tem višjimi prilivi v zdravstveno blagajno. Višja rast prihodkov je v zadnjih letih omogočila širitev in boljše vrednotenje nekaterih prioritetnih programov (referenčne ambulante, onkologija, biološka zdravila), skrajševanje čakalnih dob ter pokrivanje čedalje višjih odhodkov za boleznine. K dodatnim prihodkom ZZZS je v letih 2017 in 2018 prispeval tudi prenos pokrivanja dela plač zdravnikov pripravnikov in specializantov s transferom iz državnega proračuna.

Celotni izdatki za zdravstvo v primerjavi z BDP so v Sloveniji približno na ravni povprečja EU. Ob visoki gospodarski rasti v zadnjih letih se je razmerje med celotnimi in javnimi izdatki za zdravstvo in BDP tako v Sloveniji kot tudi v povprečju v EU nekoliko znižalo. V letu 2018 so po prvi oceni tekoči izdatki za zdravstvo v Sloveniji znašali 8,0 % BDP (v EU leta 2017: 8,3 %). Javni izdatki so v letu 2018 znašali 5,8 % BDP (v EU leta 2017: 6,0 %).

Povprečna letna realna rast javnih izdatkov za zdravstvo na prebivalca v obdobju 2009 do 2017

Izdatki za dolgotrajno oskrbo (DO) v Sloveniji vse bolj zaostajajo za povprečjem EU. Leta 2016 (zadnji mednarodno primerljiv podatek) so v primerjavi z BDP pri nas znašali 1,24 % BDP. Mednarodna primerjava za javne izdatke pokaže, da so ti v povprečju v 13 državah EU, za katere so razpoložljivi podatki, znašali 1,5 % BDP, v Sloveniji pa le 0,9 %. V strukturi po virih financiranja se je v desetletnem obdobju 2006–2016 delež javnih izdatkov močno znižal (za 2,8 o. t.), v strukturi po namenu pa je upadal delež izdatkov za zdravstveni del DO, ki je pretežno financiran iz javnih virov. V letu 2016 so se bistveno bolj kot v preteklih letih povečali javni izdatki za socialni del DO.

V Sloveniji je delež dolgotrajne oskrbe v okviru izdatkov za zdravstvo še vedno precej nižji kot v povprečju OECD. V strukturi izdatkov za zdravstvo so izdatki za DO hitro naraščali do leta 2014, v zadnjih letih pa je njihov delež ponovno upadel (2016: 9,6 %; 2014: 10,3 %), kljub temu da je še vedno bistveno nižji kot v povprečju držav OECD (15 %). V nekaterih skandinavskih državah predstavljajo izdatki za DO (zdravstveni del) že več kot 25 % izdatkov za zdravstvo. Razvitejše države OECD povečujejo zlasti javna vlaganja v DO na domu, v Sloveniji se razmerje med institucionalno oskrbo in oskrbo na domu iz leta v leto poslabšuje. V letu 2016 je bilo že skoraj 80 % izdatkov namenjenih za DO v institucijah (60 % domovi za starejše, 15 % posebni socialnovarstveni zavodi, 4,3 % bolnišnice) in le 21 % za DO na domu. V državah OECD je razmerje med institucionalno oskrbo in oskrbo na domu 65 : 35.

Javni izdatki za dolgotrajno oskrbo (zdravstveni in socialni del), 2016

Stopnja delovne aktivnosti (20–64 let), ki narašča od 2014, je v letu 2018 presegla predkrizno raven. V drugem četrtletju 2018 je znašala 75,5 % (povprečje EU: 73,4 %). Na hitro poviševanje so ob ugodnih gospodarskih razmerah, pogostejšem vključevanju neaktivnega prebivalstva na trg dela in okrepljenem zaposlovanju opazno vplivala tudi demografska gibanja. Posebno hitro se povišuje med mladimi (20–29 let) in starejšimi (55–64 let), ki spadajo med ranljivejše skupine na trgu dela in med katerimi je stopnja delovne aktivnosti precej nižja od skupne. Mladi so bili v krizi močno prizadeti zaradi velike izpostavljenosti začasnim zaposlitvam in zmanjšanja obsega študentskega dela. Na izboljševanje njihovega položaja na trgu dela v zadnjih letih poleg zaposlovanja vplivajo tudi demografska gibanja. Med starejšimi je stopnja delovne aktivnosti naraščala tudi v krizi, med drugim zaradi pokojninske reforme in demografskega učinka, a kljub zviševanju stopnja še vedno ostaja med najnižjimi v EU.

Stopnja delovne aktivnosti se v zadnjem obdobju povečuje v vseh izobrazbenih skupinah, najbolj med nizko in srednje izobraženimi. Med krizo so bili prav nizko in srednje izobraženi med bolj prizadetimi (tudi v primerjavi s povprečjem EU) zaradi velikega padca aktivnosti v gradbeništvu in predelovalnih dejavnostih. V zadnjih letih je izboljšanje njihovega položaja na trgu dela ob dolgoročnejših spremembah v demografski in izobrazbeni strukturi posledica strukture okrevanja gospodarske aktivnosti in zaposlovanja v dejavnostih, ki zaposlujejo takšno delovno silo. Pri visoko izobraženih je bilo zmanjšanje stopnje delovne aktivnosti v obdobju krize najmanjše predvsem zaradi manjšega padca aktivnosti v dejavnostih, ki zaposlujejo visoko izobraženo delovno silo (npr. dejavnostih javnih storitev).

Po letu 2014 narašča hitreje v kohezijski regiji vzhodna Slovenija, kjer že presega predkrizno raven. V večini kriznih let se je v kohezijski regiji vzhodna Slovenija bolj poslabšala kot v kohezijski regiji zahodna Slovenija, po letu 2014 pa hitreje naraščala. S tem je nekoliko zmanjšala zaostanek za kohezijsko regijo zahodna Slovenija in tudi za slovenskim povprečjem, vendar še vedno zaostaja za obema. Najvišje stopnje delovne aktivnosti imata posavska in koroška statistična regija, kjer stopnja že presega 75 %.

Stopnja delovne aktivnosti, v %

Stopnja brezposelnosti se po visoki rasti v obdobju krize od leta 2014 hitro znižuje in je precej pod povprečjem EU. Do drugega četrtletja 2018 je upadla na 5,2 %, kar je povezano z visoko rastjo gospodarske aktivnosti in posledično z okrepljenim zaposlovanjem. Brezposelnost se je med krizo močneje povišala pri moških in je tudi presegla stopnjo brezposelnosti žensk. To je veljalo do leta 2012, od takrat pa je brezposelnost moških ponovno nižja kot pri ženskah. V skladu s strukturo okrevanja zaposlenosti, ki je bilo sprva najintenzivnejše v predelovalnih dejavnostih, nato pa tudi v večini drugih dejavnosti, se je brezposelnost najbolj znižala med srednje in nizko izobraženimi. Kriza je še posebej prizadela mlade (15–24 let) – do leta 2013 se je brezposelnost povišala na 24,1 %, od takrat pa se hitro znižuje. V drugem četrtletju 2018 je znašala 8,1 %, kar je precej manj kot v povprečju EU (15,0 %). K znižanju so prispevali povečan obseg študentskega dela in velika naravnanost aktivne politike zaposlovanja k mladim (na primer shema jamstva za mlade) ter demografski dejavniki, saj se število mladih že dlje časa zmanjšuje.

Stopnja dolgotrajne brezposelnosti se znižuje četrto leto zapored in je od leta 2015 pod povprečjem EU. V obdobju 2009–2014 se je dolgotrajna brezposelnost zaradi skromnega povpraševanja po delu močno povišala. Po krizi pa se je ob ugodnejših zaposlitvenih možnostih in zaradi aktivne politike zaposlovanja začela nižati – padec je še posebej visok v zadnjih dveh letih. Pri mladih se je stopnja dolgotrajne brezposelnosti v krizi najbolj povišala, a se je v zadnjih letih v tej starostni skupini tudi najbolj znižala. V zadnjem letu se je opazno zmanjšal tudi delež dolgotrajno brezposelnih med vsemi brezposelnimi, ki je bil v drugem četrtletju 2018 podoben kot v povprečju EU.

Stopnja brezposelnosti, povprečje leta

Delež prekarnih zaposlitev, ki je eden izmed kazalnikov kakovosti zaposlitve, se je v obdobju 2008–2017 nekoliko povečal in je precej nad povprečjem EU. Med ženskami v starosti 20–64 let je leta 2017 znašal 4,7 % (EU 2,1 %), med moškimi je bil nekoliko nižji, 4,4 % (EU 2,2 %). Podobno kot v drugih državah je delež prekarnih zaposlitev največji v dejavnosti kmetijstva in ribištva (sezonsko delo). Analiza Evropske komisije kaže, da so prekarne zaposlitve najpogostejše med mladimi, ženskami in nizko izobraženimi. Evropska komisija tudi ugotavlja, da je v Sloveniji pri mladih zaposlenih (25–39 let) z nestandardnimi zaposlitvami tveganje za prekarno zaposlitev bistveno manjše kot pri starejših, kar bi lahko povezali z boljšo izobrazbeno strukturo mlajših starostnih skupin in manjšimi možnostmi starejših za prehod v zaposlitev.
 
Delež začasnih zaposlitev je bil leta 2017 višji kot na začetku krize in je ves čas nad povprečjem EU. V starostni skupini 20–64 let je bil med ženskami 18 % (EU 13,4 %), med moškimi pa je 15,7 % (EU 12,8 %). Najpogostejše so začasne zaposlitve med mladimi, na kar v Sloveniji vpliva tudi študentsko delo, ki ga v drugih državah ne poznajo v tej obliki. V zadnjih dveh letih se je zmanjšal predvsem delež začasnih zaposlitev med mladimi (15–24 let), v preostalih starostnih skupinah pa se ni bistveno spremenil. Ob nekajletni stabilni gospodarski rasti se je v zadnjih letih povečal delež na novo sklenjenih pogodb za nedoločen čas, vendar pa delež začasnih zaposlitev ostaja visok.

Delež začasnih zaposlitev med zaposlenimi mladimi (15–24 let), 2017

Stopnje tveganja revščine delovno aktivnih oseb v Sloveniji so kljub precejšnjemu nihanju vsa leta pod povprečjem EU. Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih oseb se je v Sloveniji po treh letih nižanja v letu 2017 ponovno zvišala in je bila višja kot pred krizo. Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih oseb nad 18 let znaša za ženske 5,2 %, za moške pa 7,7 %.

Med delovno aktivnimi se je stopnja tveganja revščine v letu 2017 najbolj povišala samozaposlenim, nekoliko višja pa je tudi med zaposlenimi. Za samozaposlene je bila leta 2017 s 26,8 % za 3,8 o. t. višja kot leto prej in nekoliko nižja kot leta 2013, ko je bila najvišja doslej. Stopnja tveganja revščine zaposlenih je po krizi naraščala vse do leta 2013, pri zaposlenih za nedoločen čas je bila v letu 2017 s 3,6 % višja kot pred krizo in višja kot leto prej; enako je med zaposlenimi za poln delovni čas.

Med zaposlenimi imajo najvišje stopnje tveganja revščine zaposleni v nestandardnih oblikah zaposlitve. Stopnja tveganja revščine zaposlenih za določen čas je nižja kot pred krizo, čeprav se je v letu 2017 ponovno zvišala (na 9,9 %). Zaposleni za krajši delovni čas so edina skupina med zaposlenimi, ki se jim je stopnja tveganja revščine v letu 2017 zmanjšala glede na predhodno leto, obenem pa je to skupina, ki se ji je stopnja tveganja revščine glede na čas pred krizo povišala najbolj, za 7,1 o. t. na 15,2 % v letu 2017.

Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih oseb, starih 18 let in več

Po znižanju v obdobju krize se v zadnjih letih v Sloveniji absentizem ponovno povečuje. Znižanje bolniške odsotnosti med krizo lahko povezujemo predvsem z upadom zaposlenosti in večjim tveganjem izgube zaposlitve. Po letu 2014 se je absentizem hitro povečeval, med glavnimi razlogi lahko navedemo visoko raven in rast zaposlenosti, kasnejše upokojevanje, podaljševanje čakalnih dob ter povečevanje vključenosti v vrtce. Odsotnost je bila bistveno višja pri ženskah kot pri moških, razlika pa se iz leta v leto povečuje. Po podatkih NIJZ so bili v letu 2017 zaposleni v povprečju odsotni 15,3 koledarskega dneva, delež bolniškega staleža je znašal v povprečju 4,2 % (NIJZ, 2019). Na nadaljnjo hitro rast absentizma v letu 2018 kažejo tudi podatki o številu primerov bolniške odsotnosti, ki se je v letu 2018 povečalo za 7,0 % oziroma v obdobju 2015–2018 za 32 %, glede na leto 2008 pa za 42 % (ZZZS, 2019). ZZZS ugotavlja, da se je v zadnjih letih precej povečalo zlasti število dolgotrajnih bolniških odsotnosti, kar je lahko deloma povezano s staranjem aktivne populacije, spremembami pokojninske zakonodaje ter tudi z zakonsko neomejenim obdobjem prejemanja bolniškega nadomestila.

Po številu izgubljenih delovnih dni presegamo povprečje EU. Po nekaj letih zniževanja v obdobju krize se je v letih 2015 in 2016 povečalo tudi število izgubljenih delovnih dni zaradi bolezenske odsotnosti na zaposlenega, ki se poroča v mednarodne zbirke podatkov (izvzet je prvi dan bolniške odsotnosti in izločena je odsotnost za nego družinskega člana). V letu 2016 je povprečno število izgubljenih dni s plačano bolniško odsotnostjo v Sloveniji znašalo 12,2 dneva, v 23 državah EU, za katere razpolagamo s primerljivimi podatki, pa 11 delovnih dni. Vendar je treba opozoriti, da je mednarodna primerljivost tega kazalnika omejena zaradi metodoloških razlik v načinu zajema podatkov, razlik v sistemih zdravstvenega in socialnega varstva ter v pravicah do bolniškega nadomestila.

Število izgubljenih delovnih dni na zaposlenega, 2016

Snovna produktivnost se je v krizi ob zmanjšani gradbeni aktivnosti močno povečala, oživljanje te dejavnosti pa nadaljnje izboljševanje upočasnjuje. Produktivnost, izražena z razmerjem med BDP ter porabljenimi surovinami in materiali, je v obdobju 2007–2012 v Sloveniji naraščala bolj kot v EU, nato pa sledila nihanjem gradbene dejavnosti in porabi nekovinskih mineralov.  V letu 2017 se je ob visoki rasti BDP kljub povečani aktivnosti v gradbeništvu in zato večji porabi snovi ponovno povečala. Zaostanek za povprečjem EU se je zmanjšal na 13 %. Povečevanje gradbene aktivnosti se je nadaljevalo tudi v letu 2018 in domnevamo lahko, da se je rast snovne produktivnosti upočasnila.

Poraba snovi na prebivalca in njena struktura je v Sloveniji primerljiva s povprečjem EU. Poraba snovi se je do začetka krize povečevala, nato pa naglo upadla in bila v letu 2017 za okoli petino nižja kot leta 2000. Na višino porabe snovi je močno vplivala gospodarska aktivnost, zlasti v gradbeništvu, kjer je porabljena velika količina snovi, predvsem peska in gramoza. V strukturi izkoriščenih domačih virov je 57 % peska, gramoza, apnenca in sadre, 16 % ostankov pridelkov in pridelkov, 14 % lignita in 11 % lesa. V primerjavi s povprečjem EU to pomeni nekoliko nižji delež biomase in nekoliko več nekovinskih mineralov. V preračunu porabe snovi na prebivalca je Slovenija v povprečju EU, a v treh četrtinah članic je poraba snovi višja.

Stopnja snovne samooskrbe se v Sloveniji povečuje in nekoliko presega povprečno v EU. Slovenija je podobno kot večina držav EU neto uvoznica snovi in neto uvoz pomeni okoli 11 % porabe (v EU nekoliko več). V neto uvozu je največ naftnih proizvodov in plina, v neto izvozu pa se v obdobju po žledolomu zelo povečuje izvoz lesa. Slednje je sicer glede vpliva na snovno porabo ugodno, vendar je z vidika učinkovite izrabe redkih domačih virov, kjer bi domača predelovalna industrija lahko ustvarila dodano vrednost, ekonomsko manj zaželeno.

Snovna produktivnost in poraba snovi na prebivalca, 2017

Primarna raba energije, ki se je v Sloveniji v prvi polovici desetletja zniževala, se je v letih 2016 in 2017 ponovno povečala. Po obdobju umirjene gospodarske aktivnosti, sprememb v termoenergetiki in v nekaterih letih nižje potrebe po ogrevanju je k letni rasti rabe energije v letu 2016 precej prispevala rast v prometu. Na skupno rabo pa vplivajo tudi nekateri drugi dejavniki, kot sta razpored rednih letnih remontov jedrske elektrarne in letna nihanja vodostajev rek. V letu 2017, ko remonta ni bilo, je večja raba jedrske energije močno vplivala na dvig primarne rabe energije. Predvidevamo, da se skupni obseg primarne rabe energije v letu 2018 ni dosti spremenil, na kar ob manjši rabi jedrske energije nakazujeta večja prodaja pogonskih goriv in večja raba hidroenergije. Gibanja glede energetske učinkovitosti, ki pomeni zmanjšano rabo energije v primerjavi s predvideno brez ukrepov, so v smeri doseganja cilja Strategije Evropa 2020.

Energetska produktivnost se je v daljšem obdobju povečevala podobno kot v EU. Rast energetske produktivnosti, ki je razmerje med ustvarjenim BDP in celotno rabo energije, je izraziteje zastala le v prvih letih krize. V letu 2017 se je zaradi višje rasti BDP v Sloveniji povečala precej bolj kot v povprečju EU. Zaostanek Slovenije se je s tem znižal na okoli 15 % in je bil najmanjši v zadnjem desetletju.

Na končno rabo energije precej vplivajo nihanja rabe v prometu in za ogrevanje. Potem ko se je po letu 2008 končna raba energije zniževala, se je v zadnjih letih spet zvišala na raven pred krizo. V strukturi se je precej znižala raba v industriji, predvsem zaradi posodobitve proizvodnje aluminija, zelo pa se je povečala v prometnem sektorju zaradi povečanega tranzita po širitvi EU. Zmanjšala se je tudi v gospodinjstvih, predvsem zaradi višjih temperatur v kurilnih sezonah, pa tudi obvezne vgradnje delilnikov toplote, sodobnejših ogrevalnih naprav in energijske sanacije stavb. V letu 2017 je bila ob visoki gospodarski rasti večja raba energije v industriji, nižja pa v ostalih sektorjih. Skupna raba energije se je v zadnjih letih povečala tudi v povprečju EU, a je ostala nižja kot pred krizo.

Končna raba energije v Sloveniji in povprečju EU, po sektorjih porabe

Delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije, ki je sicer višji kot v povprečju EU, se že več let ne povečuje in je oddaljen od ciljne vrednosti v Strategiji Evropa 2020. V zadnjem obdobju se je delež OVE močno povečal le leta 2009, ko je v krizi upadla končna raba energije za 8 %, raba OVE pa se je povečala za skoraj četrtino. Do leta 2017 se je potem delež le malo povečal, spreminjal pa z nihanji rabe OVE za ogrevanje (milejše zime) in rabe hidroenergije (velike razlike v letnih pretokih rek), rast rabe OVE pa je zaviralo tudi znižanje rabe biogoriv. Od leta 2004 do 2017 se je raba OVE v Sloveniji povečala za 35 %, v EU pa za 95 %. Slovenija je ena od sedmih držav EU, katerih delež je bil v letu 2017 pod zastavljenim načrtom za dosego cilja v letu 2020.

Slovenija ima velik delež klasičnih OVE in v primerjavi z EU precej manj izkorišča druge. Delež klasičnih OVE (trdne biomase in hidroenergije) je v Sloveniji še vedno skoraj 90 %, v EU pa le še okoli 60 % skupne rabe OVE. Ohranjanje obsežne rabe biomase (za ogrevanje) po drugi strani ni ugodno zaradi onesnaževanja zraka z delci. Delež drugih OVE (vetrna, sončna in geotermalna energija, biogoriva, toplotne črpalke in bioplin) je eden najnižjih v EU. Slovenija najbolj zaostaja pri uporabi vetrnic in toplotnih črpalk, ki v EU prispevajo skoraj petino rabe OVE. Z vidika nedoseganja cilja na ravni EU za leto 2020 je posebej problematična majhna raba biogoriv v prometu.

Pri podporni shemi za električno energijo iz OVE je bilo v zadnjih letih tri petine podpor namenjenih sončnim elektrarnam, ki pa dosegajo le dve petini proizvodnje vseh. Za leto 2018 po podatkih za tri četrtletja kaže, da se je skupni znesek podpore zmanjšal. Z večjim vključevanjem sončnih elektrarn v shemo (podpore so namenjene še proizvodnji iz bioplina, vetra, biomase in hidroelektrarnam) se je občutno povečal tudi skupni znesek podpore na proizvedeno enoto elektrike (v primerjavi z začetkom sheme, ko so prevladovale podpore malim hidroelektrarnam).

Delež OVE v končni rabi energije, 2017

Emisijska produktivnost gospodarstva se povečuje, vendar zaostaja za povprečjem EU. Produktivnost, merjena z razmerjem med BDP in izpusti toplogrednih plinov (TGP), se je v času gospodarske rasti ob hitrejšem povečevanju BDP kot izpustov zviševala, nato pa v prvih letih krize ostala na približno isti ravni. Ker se je v povprečju EU zviševanje tudi v krizi nadaljevalo, se je zaostanek Slovenije v tej primerjavi takrat povečal. Po krizi se je rast ponovno pospešila. V letu 2016, ko je zanihala navzdol, je bilo na enoto izpuščenih TGP ustvarjenega za okoli 17 % manj BDP kot v povprečju EU.

Obseg izpustov toplogrednih plinov se je v krizi pričakovano zmanjševal, a se je po njej spet nekoliko povečal. Po razmeroma hitrem naraščanju v obdobju gospodarske rasti so se izpusti ob nižji aktivnosti in sočasnem zaprtju ene izmed termoelektrarn znižali. Leta 2014 so bili za okoli četrtino nižji kot v letu 2008, ko so bili najvišji. Po tem letu se je njihova količina ponovno nekoliko zviševala, predvsem zaradi rasti v energetiki in prometu. Prve ocene za leto 2017 pa kažejo, da se skupni izpusti v tem letu niso povečali. K temu je največ prispevalo znižanje v dejavnosti prometa, ki je sektor, kjer jih nastane največ.

V daljšem obdobju so se zmanjševali izpusti v vseh sektorjih, razen v prometu. Od leta 1990 so se izpusti v tem sektorju podvojili, k čemur so precej prispevali obsežnejši zunanjetrgovinski blagovni tokovi skozi Slovenijo in z davčno politiko zagotovljene ugodnosti, kot so vračila trošarin. Izpusti iz vseh ostalih sektorjev so se znižali, najbolj raba goriv v industriji in gospodinjstvih ter v energetiki. Energetika in promet k skupni količini izpustov prispevata okoli šest desetin, po desetino pa kmetijstvo (največ sektor živinoreje) in raba goriv v industriji. Delež ostalih dejavnosti je razmeroma skromen.

Emisijska produktivnost, 2016

V Sloveniji je okoli dve tretjini blaga prepeljanega po cestah, kar pa je manj kot v povprečju EU. Po letu 2009 je cestni blagovni prevoz ob povečevanju železniškega stagniral, tako da se je njegov delež v skupnem blagovnem prevozu nižal, po letu 2014 pa se je njegov obseg povečeval in delež se je spet nekoliko zvišal. Gostota blagovnega prometa na prebivalca je zaradi tranzitne lege Slovenije velika; po cestah je promet za petino višji, na železnici pa dva in polkrat tolikšen kot v povprečju EU. Izgradnja drugega tira železniške proge med Divačo in Koprom lahko pripomore k večjemu deležu prevoza z železnico, kar je z vidika varovanja okolja zaželeno.

Slovenski cestni prevozniki že skoraj devet desetin svojih prevozov opravijo v drugih državah, njihov delež pri prevozih doma pa je najnižji med članicami EU. To je povezano z majhnostjo in tranzitno lego Slovenije ter enotnim trgom prevozov v EU, ki omogoča konkurenco prevoznikov iz različnih držav. Slovenski prevozniki največ prevozov opravijo v Avstriji in Italiji, v vsaki izmed njih za skoraj polovico več kot doma, med prvih pet največjih tujih prevoznikov pa se uvrščajo še na Hrvaškem in v Grčiji. V Sloveniji opravijo manj kot četrtino prevozov, sledijo pa vozniki iz Madžarske, Hrvaške in Romunije (z deleži 19 %, 15 % oz. 11 %).

Vožnja z osebnimi vozili je prevladujoč način potniškega prometa v vseh članicah EU, v Sloveniji pa je ta delež med najvišjimi. To lahko delno pripišemo razgibanosti reliefa in razpršeni poselitvi, ki kljub subvencijam omejujeta večjo razvejanost in rentabilnost javnega potniškega prometa. Težave pri dostopu do tega prometa ima v Sloveniji večji delež prebivalcev kot v povprečju EU (v letu 2012 v Sloveniji četrtina, v povprečju EU petina). Ob takšni strukturi potniškega prevoza, kjer je javni prevoz v primerjavi s prevozom z avtomobilom relativno malo uporabljan, je potniški prevoz praviloma tudi dražji. Delež stroškov za prevoze v skupnih izdatkih gospodinjstev je v Sloveniji med vsemi državami EU največji, okoli 16-odstoten (v povprečju EU 13-%). Znotraj tega sta razmeroma visoka predvsem deleža izdatkov za nakup osebnega vozila in njegovo delovanje, delež za transportne storitve pa je razmeroma nizek.

Cestni blagovni promet, 2016

Zabeležena količina nastalih odpadkov, ki se je v krizi zmanjšala, se v zadnjih letih ponovno povečuje. V letu 2017 je bila peto leto zapored večja kot v letu prej in za okoli štiri desetine večja kot v letu 2012. Odpadki v proizvodnih in storitvenih dejavnostih, kjer jih nastane okoli štiri petine, so se v obdobju 2012–2017 povečali bolj kot komunalni odpadki,   ki prispevajo preostalo petino. Slednji so se v preračunu na prebivalca približali povprečju EU. Med vsemi odpadki je večina gradbenih, zaradi njihove velike specifične teže, sledijo pa odpadki iz termičnih procesov in komunalni odpadki. Okoli dva odstotka skupnih odpadkov je nevarnih, med njimi največ kemijskih, posebnega pomena, ki kaže odnos potrošnikov do okolja, pa so odpadki hrane.

Ob večji predelavi se odstranjevanje odpadkov uspešno zmanjšuje. V letu 2017 je bila predelava za okoli četrtino večja kot v letu 2012. Pri tem se je recikliranje, ki je z okoljskega stališča zelo zaželen postopek predelave, v tem času povečalo za desetino, a je bilo še vedno precej manjše kot med gospodarsko krizo. Odlaganje odpadkov, ki je v hierarhiji ravnanja na zadnjem mestu, se je še naprej uspešno zmanjševalo. Do krize je naraščalo, nato pa se strmo znižalo in v letu 2017 pomenilo le še okoli 3 % predelave. V tem se je delež odloženih še naprej zniževal tudi med komunalnimi odpadki, na okoli 7 % nastalih. Komunalni odpadki so se že v več kot dveh tretjinah zbirali ločeno, pa tudi ves mešani preostanek je pred odlaganjem obvezno obdelan.

Na področju komunalnih odpadkov je doseženih nekaj boljših rezultatov kot v povprečju EU. Količina nastalih komunalnih odpadkov na prebivalca se je v Sloveniji po povečanju v zadnjih letih približala povprečju v EU, a je še vedno nekoliko nižja (v letu 2017 za 16 kg oz. okoli 3 %).  Hkrati je tudi struktura ravnanja z odpadki v Sloveniji v tej primerjavi ustreznejša, saj so v večjem deležu reciklirani (v Sloveniji 58 %, v povprečju EU 46 %) in v manjšem deležu odloženi. V stopnji recikliranja komunalnih odpadkov je Slovenija skupaj z Avstrijo na drugem mestu.

Nastali komunalni odpadki in delež recikliranih, leto 2017

Zvišanje davkov na energijo med krizo je močno dvignilo prihodke iz okoljskih davkov, zadnja leta pa ti ostajajo stabilni. Zvišanje okoljskih davkov, ki vključujejo davke na energijo, promet ter onesnaževanje in rabo naravnih virov, izhaja iz dvigov davkov na energijo zlasti v letih 2009 in 2012. To je bila predvsem posledica dviga trošarin na pogonska goriva in uvedbo CO₂ takse na energente v letu 2012, kar je v začetnih letih krize blažilo zniževanje nekaterih drugih davčnih prihodkov. Prihodki davkov na promet ter onesnaževanje in rabo naravnih virov se v zadnjih desetih letih niso bistveno spremenili. S povišanjem davkov na energijo, ki je bilo v Sloveniji bistveno višje kot v povprečju EU, se je tudi delež okoljskih davkov glede na BDP relativno bolj povečal kot v povprečju EU. V Sloveniji je bil obseg teh davkov že pred tem razmeroma visok, kar je posledica razmeroma velike nabave in porabe energije. To je povezano z obsežnim tranzitnim prometom v Sloveniji, močnim transportnim sektorjem, pa tudi z razpršeno poseljenostjo in nezadostno razvito infrastrukturo javnega prometa.

Zaradi zagotavljanja konkurenčnosti posameznih delov gospodarstva so v Sloveniji ohranjene nekatere davčne olajšave, ki ne prispevajo k zmanjševanju obremenjevanja okolja. V okviru vladnega strateškega razvojnega projekta Zelena proračunska reforma, ki se je zaključil v letu 2018, so bile od davčnih spodbud, ki ne prispevajo k zmanjševanju obremenjevanja okolja, prepoznane in obravnavane zlasti spodbude v obliki vračil trošarine na komercialni prevoz, kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, industrijsko komercialni namen, razmerje med višinama trošarine za neosvinčeni bencin in dizelsko gorivo ter prenizko upoštevanje okoljskih meril pri davku na motorna vozila. Simulacije so pokazale, da bi ukinitev nekaterih omenjenih olajšav in temeljita prenova lestvice obdavčitve motornih vozil lahko prispevali k doseganju okoljskih ciljev, pri nekaterih pa zaradi izrazito tranzitne lege Slovenije teh učinkov ne bi dosegli. V prizadevanju za zmanjševanje obremenjevanja okolja to kaže na potrebo po komplementarnosti davčnih politik z drugimi nacionalnimi politikami (razvoj javne prometne infrastrukture idr.) in koordinacijo z mednarodnimi okoljskimi politikami.

Prihodki iz okoljskih davkov, 2017

Ekološki odtis, ki je sintezni kazalnik okoljskega razvoja, je v Sloveniji podobno kot v evropskem povprečju razmeroma visok. Izražen je v standardizirani enoti biološko produktivne površine, t. i. globalnih hektarjih (gha). To je rodovitna površina, potrebna za zadovoljitev človekovih potreb po hrani in ohranjanje njegovega življenjskega sloga ter odlaganje pri tem nastajajočih odpadkov. V strukturi skupnega odtisa je največ (i) ogljičnega odtisa zaradi velikih izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, sledita mu (ii) biološki odtis, to je odtis obdelovalnih površin, gozdov, pašnikov in drugih rodovitnih površin, ter (iii) odtis infrastrukture, to je pozidanih površin. V Sloveniji se je ekološki odtis po hitrem zviševanju v obdobju gospodarske rasti v recesiji znižal in bil v letu 2014 približno na ravni iz leta 2001. Znaša približno toliko kot v povprečju evropskih držav, a več kot v večini sosednjih (višji je le v Avstriji) in kaže na gospodarski razvoj ob razmeroma veliki porabi naravnih virov in onesnaževanju okolja.

Ekološki odtis je smiselno primerjati z biološko zmogljivostjo narave oziroma biokapaciteto, ki v Sloveniji zaradi gozdov ni skromna. To so tiste biološko produktne površine, ki so se sposobne regenerirati in so prav tako preračunane v globalne hektarje. Vsak globalni hektar proizvede enako količino biološke vrednosti, tako da je njegova produktivnost enaka povprečni produktivnosti vseh biološko produktivnih površin. Biokapaciteta narave je precej bolj stabilna in se med leti bistveno ne spreminja. Sloveniji največjo biokapaciteto prinašajo gozdovi, vendar pa ti kljub veliki površini ne zadostujejo za absorpcijo izpustov ogljikovega dioksida, ki k ekološkemu odtisu prispevajo največ.

Razlika med ekološkim odtisom in biološko zmogljivostjo narave se v Sloveniji po krizi zmanjšuje, a je še vedno razmeroma velika. Rezultati izračuna kažejo, da je razlika med njima, t. i. ekološki primanjkljaj, v Sloveniji večji kot v povprečju evropskih držav. Ob sedanjem slogu življenja v Sloveniji in odlaganju pri tem nastajajočih odpadkov bi potrebovali 2,8 planeta, enakega Zemlji.

Ekološki odtis in ekološki primanjkljaj oziroma presežek, 2014

Kmetijska zemljišča v Sloveniji zavzemajo manj kot četrtino površine države, njihov delež pa se v daljšem obdobju zmanjšuje. Skupna površina kmetijskih zemljišč v uporabi znaša okoli 480 tisoč hektarjev. Samo v zadnjem desetletju se je zmanjšala za 3,4 %, kar je za okoli 1 o. t. več kot v povprečju EU. Zmanjšanje je predvsem posledica opuščanja kmetovanja in zaraščanja z gozdom. S slednjim sta pokriti okoli dve tretjini skupne površine, kar Slovenijo uvršča med najbolj gozdnate države EU. Delež preostalih zemljišč, ki je značilno velik predvsem za države z veliko nerodovitnimi površinami ali visoko gostoto poseljenosti, je v Sloveniji razmeroma majhen.

V strukturi kmetijskih zemljišč je največ trajnih travnikov in pašnikov, njiv pa razmeroma malo. Trajni travniki in pašniki v Sloveniji zavzemajo okoli šest desetin skupnih kmetijskih zemljišč. Tolikšen delež je močno pogojen z naravnimi pogoji, razmeroma velika pridelava krme pa posledično narekuje velik delež živinoreje v kmetovanju. Po površini njiv na prebivalca, ki so s stališča zagotavljanja prehranske varnosti najpomembnejša kategorija zemljišč, se Slovenija uvršča med zadnje štiri države EU. Znaša okoli 8 arov, v povprečju članic pa je okoli dva in polkrat tolikšna. Pri tem je delež površine z zelenjavo razmeroma majhen, saj je velik delež njiv namenjen pridelavi krme za živali. Površina trajnih nasadov, med katerimi je največ vinogradov, se je v zadnjem desetletju nekoliko povečala, na okoli 6 % kmetijskih zemljišč.
 
Ekološka obdelava, ki je z vidika varovanja okolja najprimernejša, je razširjena bolj kot v povprečju EU in se povečuje. V letu 2017 je bila v sistem nadzora vključena okoli desetina kmetijskih zemljišč v uporabi. Tudi v tej strukturi močno prevladujejo trajni travniki in pašniki, namenjeni pridelavi krme, ostalih kategorij pa je razmeroma malo. To ni usklajeno s povpraševanjem po ekološko pridelani hrani, ki je največje ravno pri sveži zelenjavi in sadju ter nemesnih predelanih živilih. Za nadaljnji in pospešeni razvoj tega načina kmetovanja je v Sloveniji še veliko možnosti. Velik delež kmetij je namreč na gorsko višinskih in drugih območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, kjer obsežna konvencionalna pridelava ni mogoča.

Površina njiv na prebivalca, 2017

Pridelava in prireja hrane, sodeč po zmernih povprečnih pridelkih in številu živine na površino, v Sloveniji ni med intenzivnejšimi. Primerjava s povprečjem EU v rastlinstvu ne kaže enotne slike, kar je razvidno tudi iz povprečnih pridelkov dveh slovenskih najpomembnejših poljščin. Hektarski pridelek pšenice je v Sloveniji običajno nižji, koruze pa višji. Čeprav so pod vplivom podnebnih dejavnikov pri vseh kulturah prisotna izrazita letna nihanja, se dolgoročni donosi z izboljševanjem tehnologije povečujejo. Zviševanje, dokler ni previsoko, pomeni boljšo izkoriščenost naravnih virov. Obremenjenost okolja z živinorejo, merjena s številom živine na površino, pa v Sloveniji tudi pod vplivom naravnih danosti ni med nižjimi, a se trendno izboljšuje. Pri tem se nasprotno zvišuje razmeroma nizka mlečnost na žival, kar je z vidika obremenitve okolja na enoto pridobljenega proizvoda ugodno. V kmetijstvu se na eni strani povečuje intenzifikacija, povezana z zniževanjem števila gospodarstev in s tem s koncentracijo pridelave in reje, na drugi strani pa ekološko kmetovanje, ki je z vidika varovanja okolja posebej zaželeno.

Porabi osnovnih inputov, to je mineralnih gnojil in pesticidov, sta se v daljšem obdobju precej znižali. Gnojenje z glavnimi rastlinskimi hranili (dušikom, fosforjem in kalijem, to je NPK-gnojili) se je na enoto kmetijske površine zmanjševalo predvsem do konca prejšnjega desetletja, po letu 2012 pa z manjšimi letnimi nihanji ostalo približno na isti ravni. Prav tako se je dolgoročno zniževala poraba pesticidov, merjena s skupno prodajo aktivnih snovi, ki pa v odvisnosti od vremenskih razmer med leti precej niha. Po treh zaporednih letih rasti je bila leta 2017 približno na ravni iz leta 2011. Mednarodna primerjava pokaže, da sta porabi obeh inputov višji kot v povprečju EU, a je predvsem pri pesticidih, zaradi seštevka aktivnih snovi z različno stopnjo toksičnosti, merjenje precej zahtevno.

Število glav velike živine na enoto kmetijskih zemljišč, 2013

Posek lesa, ki se je že pred žledolomom dolgoročno povečeval, je po njem precej velik. Od začetka leta 2014, ko je žled močno prizadel slovenske gozdove, je bilo letno posekanega za okoli polovico več lesa kot v letu 2013 in dvakrat toliko kot v povprečju prejšnjega desetletja. Evidentirani letni posek se je približal strokovno dopuščenemu, pred tem pa je za njim zelo zaostajal. Intenzivnost poseka, izražena v razmerju med posekom in letnim prirastkom, je bila v treh letih po žledu okoli 70-odstotna. S tem se je približala cilju v akcijskem načrtu, ki je ob zagotovitvi trajnostnega razvoja zastavljen na ravni 75 %. Močno pa se je spremenila struktura poseka: posek za nego gozdov, ki je v običajnih razmerah največji in se je pred žledom povečeval, se je znižal, povečala pa se je sanitarna sečnja. Precejšnji poškodovanosti gozdov se je v naslednjih letih pridružilo izrazito širjenje smrekovega lubadarja in zato je bilo posekanega trikrat toliko lesa kot pred desetletjem, ko je bila poškodovanost dreves zaradi njega dotlej največja. V letu 2017 se je skupni posek znižal, a je bil še vedno razmeroma visok.

Povečala se je proizvodnja lesnih sortimentov, a hkrati tudi izvoz najkakovostnejše kategorije lesa, kar je neizkoriščen razvojni potencial. Izkoristek posekanega lesa, merjen z razmerjem med proizvodnjo lesnih sortimentov in posekom lesa, se je v prvem letu po žledolomu znižal, v naslednjih letih pa spet izboljšal. Proizvodnja se je po žledolomu povečala pri vseh kategorijah, najbolj pri lesu za celulozo in plošče ter hlodih za žago in furnir, ki je najkakovostnejši in za dosego višje dodane vrednosti najprimernejši les. Hkrati pa se je precej bolj kot skupna proizvodnja povečal izvoz nepredelanega lesa. Ob nižjem uvozu za okoli petino se je izvoz skoraj podvojil, pri čemer se je strmo povečal izvoz najkakovostnejšega lesa. Delež v izvoz usmerjenih hlodov za žago in furnir v njihovi skupni proizvodnji se je znižal šele v letu 2017, s 67 % na 57 %. Velik izvoz kakovostne surovine pomeni neizkoriščeno možnost za večjo zaposlenost in višjo dodano vrednost v nadaljnjih členih gozdno-lesne verige.

Površina gozdov, 2015

Kakovost rek je v Sloveniji razmeroma dobra, tudi vsebnosti fosfatov v rekah in nitratov v podtalnici sta nižji kot v povprečju EU. Kakovost, merjena z biokemijsko potrebo po kisiku, ki je bila na začetku prejšnjega desetletja na ravni povprečja EU, se je po letu 2005 precej izboljšala in bila v Sloveniji po zadnjih podatkih med vsemi državami EU najvišja. Zniževanje organskega onesnaženja, običajno povzročenega z izpusti komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter s spiranjem kmetijskih površin, je rezultat precejšnjega izboljšanja obdelave odpadnih voda in opuščanja gospodarskih aktivnosti, ki so z odpadnimi vodami onesnaževale vodotoke. Tudi vsebnosti nitratov v podtalnici in fosfatov v rekah se znižujejo in so nižje kot v povprečju EU.

Načrpana voda je večinoma iz površinskih virov, med odpadno vodo pa je okoli petina prečiščene. V letu 2017 je bilo v Sloveniji, ki je zaradi pestrih naravnih danosti precej vodnata država z razmeroma visoko razpoložljivostjo sladkovodnih virov na prebivalca, skupno načrpane okoli 930 mio. m³ vode. Štiri petine vode so načrpane iz površinskih vodnih virov in uporabljene predvsem za industrijske dejavnosti. Preostala voda je iz podzemnih naravnih virov. Ta je večinoma namenjena javnemu vodovodu, torej končnim uporabnikom, kot so gospodinjstva, vrtci, šole in druge dejavnosti. V okolje pa je odteklo okoli 960 mio. m³ odpadne vode. Pred izpustom je bila prečiščena okoli petina te vode, okoli desetina pa je ostala neprečiščena. Preostala večina je bila le toplotno onesnažena, v največji meri po uporabi v proizvodnji električne energije v hidroelektrarnah. Delež pred izpustom prečiščene vode se tudi s pomočjo sredstev EU povečuje, po letu 2012 se je podvojil.

Biokemijska potreba po kisiku v rekah

Kakovost zunanjega zraka je v Sloveniji močno povezana s čezmerno onesnaženostjo s prašnimi delci (PM), ta pa z neustreznim kurjenjem lesne biomase in nizko prevetrenostjo območij. K skupnim izpustom prispevajo glavnino, okoli 60 %, individualna kurišča, v glavnem zaradi razširjene neustrezne uporabe lesa v zastarelih kurilnih napravah in hkrati pogosto neugodnih vremenskih razmer v kotlinah in dolinah celinskega dela Slovenije. Ob izrazitih temperaturnih inverzijah lahko že manjša gostota izpustov povzroči čezmerno onesnaženje zraka. Ker v topli polovici leta teh težav ni, podatki o povprečnih letnih vrednostih kažejo boljšo sliko kot podatki o številu dni s prekoračeno mejno dnevno vrednostjo, ki so značilni za hladni del leta. Druga večja skupina izpustov delcev je cestni prevoz, zlasti z izpusti iz vozil na dizelski pogon, sledi pa raba energije v industrijskih procesih. Splošna povprečna izpostavljenost urbanega prebivalstva delcem se je v zadnjih letih predvsem pod vplivom toplejših zim zniževala, a je ostala višja kot v povprečju EU.

Problematična je tudi lokalno visoka prisotnost prizemnega ozona. Ker je nastanek ozona pogojen z dovolj veliko prisotnostjo sončne svetlobe, do njegove čezmerne koncentracije – nasprotno kot pri prašnih delcih – prihaja predvsem poleti. Večinoma je posledica cestnega prometa, ki je največji vir predhodnikov prizemnega ozona. V Sloveniji je njegova koncentracija v zraku pod velikim vplivom čezmejnega prenosa in je močno odvisna od vetrov z zahoda, najvišja pa je na Primorskem. Večletni niz podatkov zaradi velike odvisnosti od vremenskih razmer ne izkazuje jasnega trenda, a izpostavljenost urbanega prebivalstva ozonu je v Sloveniji višja kot v povprečju EU.

Izpostavljenost urbanega prebivalstva prašnim delcem PM_2,5, 2017

Prostorska razporeditev funkcionalno degradiranih območij pokaže veliko razsežnost funkcionalno razvrednotenega prostora v Sloveniji. Območja, ki so nezadostno izkoriščana ali zapuščena, z vidnim vplivom predhodne rabe in zmanjšano uporabno vrednostjo (FDO), so prisotna v urbaniziranih območjih in na podeželju. V letu 2017 je bilo evidentiranih 1.081 FDO s skupno površino okoli 3.400 ha, med katerimi je povsem opuščenih več kot polovica območij s tretjino skupne površine. FDO nastajajo zaradi številnih dejavnikov in družbenih procesov. Dosedanja dinamika nastajanja je bila velika, saj hitre družbene in gospodarske spremembe vplivajo na spremembo prostorskih potreb in tudi na opuščanja dejavnosti. FDO so prisotne v štirih petinah slovenskih občin, tudi v številnih manjših, in kažejo na spremembe v strukturi gospodarstva. Po površini jih je največ v osrednjeslovenski regiji, jugovzhodni Sloveniji in posavski regiji, predvsem zaradi opuščanja in neustreznega načrtovanja industrijskih in obrtnih dejavnosti. Opuščanj storitvenih dejavnosti, ki močno vplivajo na kakovost življenja prebivalstva, je manj, največ pa v obrobnih območjih severovzhodne Slovenije.

Načrti oživitve so sprejeti le za 15 % FDO, za kar 44 % pa ni še nikakršnih načrtov. FDO predstavljajo prostorski razvojni potencial za ponovno rabo ali nove investicije, ki ne zahteva širitev stavbnih zemljišč na še nepozidana zemljišča. Sanacija in revitalizacija FDO pa je zahtevna, kar dokazuje tudi nizko število sprejetih načrtov oživitve. Otežujejo jo predvsem razmeroma velika višina potrebnih vlaganj in sodelovanja med različnimi akterji, pri čemer so eden največjih omejitvenih dejavnikov heterogena lastništva. Interes za oživljanje je odvisen tudi od tipa degradiranega območja in možnosti ustreznega umeščanja dejavnosti na območja, ki so deloma že oziroma še v funkciji. Po številu načrtov oživitve FDO sta najuspešnejši gorenjska in goriška regija.

FDO v regijah Slovenije glede na površino in stopnjo opuščenosti, 2017

Izvršna zmogljivost, ki meri strateško upravljanje javnih institucij, je v Sloveniji še naprej zelo nizka v primerjavi z drugimi državami EU. Indeks izvršne zmogljivosti je del kazalnikov trajnostnega upravljanja in meri delovanje vlade in institucij na osmih področjih: strateška zmogljivost, medresorsko sodelovanje, priprava učinkov predpisov, posvetovanje z javnostmi, komuniciranje, izvajanje zastavljenih ukrepov, prilagodljivost in sposobnost reforme sistema javne uprave. V zadnjih letih se vrednost indeksa ni bistveno izboljšala, Slovenija pa še vedno močno zaostaja za povprečjem EU in se uvršča skoraj na rep držav EU (25. mesto). Nizka ocena izvršne zmogljivosti je predvsem posledica nizkih vrednosti kazalnikov delovanja vlade in institucij držav.

Slovenija za povprečjem EU zaostaja pri vseh komponentah indeksa. Na oceno močno vpliva odsotnost učinkovitega strateškega planiranja in nizko sodelovanje različnih strokovnih javnosti pri odločitvah vlade. Večje slabosti so bile zaznane tudi pri medresorskem sodelovanju. Za novo zakonodajo se tudi še ne izvaja sistematična in celovita analiza učinkov predpisov (RIA) na javne finance, gospodarstvo, okolje in družbo kot celoto. Precej slabše kot v preostalih državah EU je ocenjeno izvajanje zastavljenih ukrepov na različnih ravneh države, poudarjeno je predvsem pretirano vmešavanje politike v kadrovanje tudi na strokovnih ravneh državne uprave.

Indeks izvršne zmogljivosti po podkomponentah, 2018

Uvrstitev Slovenije na lestvici indeksa vladavine prava v drugo polovico držav EU kaže na pomanjkljivosti delovanja pravne države. Vladavina prava (angl. rule of law) izpostavlja načelo pravne enakosti in poudarja nedotakljivost avtoritete prava in zakona, kar pomeni, da država sama spoštuje pravo, pri čemer je delovanje državnih organov pravno vezano in so zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine. Leta 2018 se je Slovenija po indeksu vladavine prava uvrstila na 14. mesto med enaindvajsetimi državami EU, njena uvrstitev pa se v zadnjih letih ni bistveno spremenila. Najvišje se uvršča na področju notranjega reda in varnosti, kjer se tudi približa najbolje ocenjenim skandinavskim državam, okoli povprečja EU pa le še na področju temeljnih človekovih pravic (dobro ocenjeni kazalniki so odsotnost diskriminacije, pravica do življenja, prosto izražanje verskih in drugih prepričanj). Za povprečjem EU precej zaostaja na področju kazenskega pravosodnega sistema, kjer se v kazalnikih odraža nezaupanje v sodni sistem, predvsem v njegovo neodvisnost in pravočasnost. Na pomanjkljivosti delovanja pravne države kažejo tudi nizke vrednosti kazalnikov na področju omejitev vladne politike (npr. kazalnik glede odgovornosti državnih uradnikov ob ugotovljenih nepravilnostih) in odsotnosti korupcije (npr. v tveganju korupcije uradnikov v izvršilni in zakonodajni veji oblasti).

Indeks vladavine prava po podkomponentah, 2018

Predvideni čas reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev se v zadnjih letih ni bistveno spremenil in je daljši kot v povprečju EU. Slovenija je z izvajanjem projekta Lukenda in drugimi strukturnimi reformami (npr. sprejetjem nove insolvenčne zakonodaje) v obdobju 2008–2014 za več kot 40 % zmanjšala predvideni čas trajanja reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev. Od leta 2015 je čas trajanja teh zadev nespremenjen (280 v letu 2016), zmanjšalo pa se je število zadev. Kljub skrajševanju časa trajanja zadev v preteklem desetletju Slovenija še vedno zaostaja za povprečjem EU. Zaradi različnih podatkov in metodologije se predvideni čas rešitve razlikuje od trajanja (konkretnih) sodnih postopkov.

Povprečni dejanski čas reševanja pomembnejših zadev se v zadnjih treh letih ni bistveno spremenil, v letu 2018 je znašal osem mesecev. Do leta 2016 se je čas reševanja pomembnejših zadev hitro zmanjševal, kar je bilo v glavnem posledica manjšega pripada novih zadev in večje učinkovitosti sodišč. Podobno kot v preteklem obdobju tudi v zadnjih treh letih kazalnik reševanja pripada pomembnih zadev presega 100 %, kar pomeni, da sodišča rešijo več zadev, kot jih prejmejo. Čas reševanja pomembnejših zadev pa se v zadnjih treh letih ni več izboljševal, kar gre pripisati večjemu številu zahtevnejših postopkov ter novih pristojnosti, ki jih spremembe zakonodaje nalagajo sodiščem. Zato se v strukturi nerešenih zadev povečuje delež nerešenih pomembnejših zadev (56 % v letu 2016). Povprečni čas reševanja vseh zadev se je nadalje zmanjšal in je znašal 1,8 meseca. Čeprav je utemeljeno pričakovati, da se bo povprečni čas rešitve zadev v prihodnje še skrajšal, se je treba zavedati, da gre pretirano skrajševanje časa reševanja lahko na račun strank (pravica do izjave) in kakovosti delovanja sodstva (razumno in pravično voden postopek in kakovostna odločba).

Pomembnejše zadeve na sodiščih, Slovenija

Zaznava korupcije v Sloveniji se v zadnjih letih ni bistveno znižala in ostaja višja kot v povprečju EU. Indeks zaznave korupcije (angl. Corruption perception index – CPI) temelji na zaznavanju stopnje koruptivnosti javnega sektorja s strani poslovnega sveta, strokovnjakov in analitikov. Po letu 2011 se je zaznava korupcije v Sloveniji precej povečala (precej se je povečalo število prijetih prijav suma korupcije), kar gre pripisati tudi bolj izpostavljeni vlogi Komisije za preprečevanje korupcije in s tem večjemu prepoznavanju in prijavljanju korupcije. Komisija navaja, da je v Sloveniji največ zaznave korupcije na področju javnega sektorja pri javnih naročilih (okoli 15 % vseh prijav), v upravnih postopkih, v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, pri postopkih razpolaganja s stvarnim premoženjem države in občin ter v zdravstvu in farmaciji. V zadnjih letih se zaznava korupcije ni bistveno spremenila, saj po mnenju Transparency International ni bilo ključnih sistemskih premikov, ki bi izboljšali stanje na področju preprečevanja in pregona korupcije. Po Eurobarometru v Sloveniji 89 % vprašanih meni, da je korupcija široko prisotna, vendar jih hkrati tudi velika večina ni imela izkušenj. To gre v glavnem pripisati dejstvu, da vprašani menijo, da odmevni in veliki primeri korupcije niso ustrezno sankcionirani. V letu 2018 se je Slovenija na seznamu zaznave korupcije uvrstila na 36. mesto med 180 državami sveta in na 15. mesto med državami EU. Najnižja zaznava korupcije je v skandinavskih državah, najvišja pa na Madžarskem, v Grčiji in Bolgariji.

Indeks zaznave korupcije

Slovenija se uvršča med najmirnejše države sveta. V šestih letih se uvrstitev Slovenije ni bistveno spremenila. Leta 2018 se je Slovenija na seznamu globalnega indeksa miru uvrstila na 11. mesto med 163 državami sveta in 7. mesto med državami EU. Najvišje se uvršča na področju militarizacije (4. mesto), kjer pa se je v zadnjem letu poslabšal kazalnik, ki kaže zmanjševanje obsega sodelovanja pri mirovnih operacijah Združenih narodov. Visoko se uvršča tudi na področju družbene varnosti in zaščite (12. mesto), nižje pa na področju notranjih in mednarodnih konfliktov (62. mesto). K temu je prispevala predvsem slabša ocena odnosov s sosedskimi državami in intenzivnosti organiziranih notranjih sporov. Nekoliko slabšo oceno je dobila tudi pri številu varnostnega osebja in policije na 100.000 prebivalcev, ocenah zaznave kriminalitete v družbi in verjetnosti demonstracij (tudi nasilnih).  Kljub temu so tudi ta področja v primerjavi z drugimi državami relativno dobro ocenjena, nekoliko slabše ocene pa nakazujejo le na določene pomanjkljivosti, ki ne ogrožajo miru v državi. Globalni indeks miru kaže, da Evropa ostaja najmirnejša regija na svetu, saj je med prvimi desetimi najmirnejšimi državami sveta šest evropskih (od tega 5 držav članic EU). Islandija je še naprej najmirnejša država sveta, Sirija pa najmanj. V zadnjih desetih letih se je sicer globalni indeks miru poslabšal, predvsem zaradi zaostrovanja konfliktov na Bližnjem vzhodu in terorizma.

Globalni indeks miru, 2018

Delež gospodinjstev, ki so poročala o težavah s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem v svojem bivalnem okolju, se znižuje že tretje leto zapored in ostaja pod povprečjem EU. V Sloveniji je leta 2017 znašal 8,0 % in je bil, tako kot v povprečju EU (11,6 %), najnižji v zadnjih desetih letih. Neposredne izkušnje s kriminaliteto v lokalnem okolju so v Sloveniji nizke, vendar so med regijami velike razlike. Več takšnih izkušenj je predvsem v zahodnem delu Slovenije, pri tem osrednjeslovenska regija izstopa po najvišji vrednosti med vsemi regijami, obalno-kraška pa presega slovensko povprečje. Na vzhodu Slovenije slovensko povprečje presegata jugovzhodna Slovenija in podravska regija. Najnižje vrednosti, 4-krat nižje kot v osrednjeslovenski, pa so v pomurski regiji. Največkrat je težave s kriminalom, nasiljem ali vandalizmom v okolici omenila samska oseba z vzdrževanim otrokom (12,7 %), sledi gospodinjstvo z dvema odraslima osebama (9,5 %) in gospodinjstvo z dvema odraslima osebama, kjer je vsaj ena oseba starejša od 65 let (9,4 %). Vse te vrednosti so nižje od povprečja EU.

Slovenija v primerjavi z drugimi državami EU ostaja varna država, kar pozitivno vpliva na kakovost življenja. Tudi rezultati Evropske družboslovne raziskave za leto 2016 kažejo, da je imelo osebno izkušnjo z vlomi ali fizičnim napadom 9 % anketiranih, kar je manj kot v preteklih letih in manj od povprečja držav, ki so vključene v Evropsko družboslovno raziskavo. Leta 2017 je 97 % Slovencev menilo, da je njihova neposredna soseščina varen kraj za življenje, 95 % pa, da je Slovenija varna država za življenje, kar je več kot leta 2015 in višje od povprečja EU.

Kriminal, vandalizem ali nasilje v bivalnem okolju, 2017

Izdatki za uradno razvojno pomoč so še naprej precej nižji od mednarodno sprejetih zavez. Uradna razvojna pomoč je opredeljena kot pomoč, ki jo dajejo razvite države v podporo trajnostnemu razvoju držav v razvoju. Slovenija je v letu 2017 za razvojno pomoč namenila 67,2 mio. EUR oziroma 9 % manj kot leto prej. Podobno se je znižala razvojna pomoč tudi v državah EU, delež Slovenije tako ostaja močno pod povprečjem EU (razlika je večja kot pred desetletjem). Uradni izdatki za razvojno pomoč so precej manjši od mednarodno sprejetih zavez (0,16 % bruto nacionalnega dohodka), v skladu s katerimi bi si Slovenija morala prizadevati za povečanje deleža za uradno razvojno pomoč na 0,33 % BND do leta 2030.

V letu 2017 so se zmanjšali predvsem izdatki, povezani z migrantsko in begunsko krizo, ki so deloma poganjali rast sredstev za uradno razvojno pomoč v preteklih letih. Migracijska dogajanja, povezana z razmerami na Bližnjem vzhodu, so v letih 2015 in 2016 zelo vplivala na spremembo strukture pomoči, kar se je najbolj pokazalo v povečanem obsegu stroškov za oskrbo beguncev in migrantov v Sloveniji, ki pa so se leta 2017 precej zmanjšali. Povečali pa so se namenski prispevki mednarodnim organizacijam, predvsem zaradi višjega prispevka v Instrument EU za begunce v Turčiji. Razvojna pomoč je seštevek večstranske pomoči (prispevki za redno delovanje mednarodnih organizacij) in dvostranske pomoči. Za dvostransko pomoč je bilo v letu 2017 namenjenih 22,1 milijona evrov, od tega okoli 85 % Zahodnemu Balkanu in Turčiji. Večina te pomoči je bila namenjena izvajanju dejavnosti na področju izobraževanja. V zadnjem letu se je zmanjšal obseg večstranske pomoči, kjer je največ pomoči namenjene razvojnemu sodelovanju v okviru EU, zmanjšal pa se je tudi prispevek za mirovne operacije Združenih narodov.

Delež BND za uradno razvojno pomoč v državah EU v letu 2017, v %