Delež odraslih (25–64 let) s terciarno izobrazbo se je v letu 2021 dodatno povečal in je drugo leto zapored presegel cilj SRS, a je bil še vedno precej manjši kot v večini gospodarsko razvitejših držav. Leta 2021 je znašal 40,3 % in je bil nad povprečjem EU (33,4 %) in ciljem SRS 2030 (35 %), a precej manjši kot v večini gospodarsko razvitejših severnoevropskih in zahodnoevropskih držav. Dolgoletna rast deleža je povezana z veliko vključenostjo mladih v terciarno izobraževanje in prehajanjem mlajših, ki so v povprečju bolje izobraženih, v višje starostne skupine (demografski učinek). V obdobju 2010–2021 se je najbolj povečal v starostni skupini 35–44 let, kjer je leta 2021 tudi najbolj presegal povprečje EU, in v starostni skupini 25–34 let. Kljub veliki vključenosti mladih v terciarno izobraževanje je v starostni skupini 20–24 let manjši kot v povprečju EU, kar bi lahko pripisali dolgotrajnejšemu študiju. Pri ženskah je zaradi večje vključenosti v terciarno izobraževanje večji kot pri moških, razlika med državljani in nedržavljani je večja kot v EU. Med regijami izstopajo gospodarsko najrazvitejša osrednjeslovenska regija z največjim deležem (49,3 %), z najmanjšim deležem pa pomurska (30,1 %) in zasavska (30,2 %).

Delež zaposlenih s terciarno izobrazbo se je v obdobju 2010–2021 povečal in je nad povprečjem EU. Leta 2021 je znašal 47,3 %, v povprečju EU pa 38,6 %; v večini dejavnosti zasebnega sektorja je manjši kot v javnem sektorju. Hkrati se je ob povečanju deleža zaposlenih s terciarno izobrazbo v obdobju 2010–2021 povečal tudi delež terciarno izobraženih (20–64 let), zaposlenih v poklicih, za katere zadostuje največ srednješolska izobrazba. Ta je leta 2021 znašal 18,0 % (2010: 8,7 %), v zasebnem sektorju je vseskozi večji kot v javnem sektorju. Povečal se je tudi delež brezposelnih s terciarno izobrazbo. Navedeno kaže na premajhno usklajenost med terciarnim izobraževanjem in potrebami trga dela ter na preskromno srednjeročno strateško načrtovanje razvoja kadrov. 

Število vpisanih v srednješolsko izobraževanje se je v šolskem letu 2021/2022 drugo leto zapored povečalo. Potem ko se je zaradi demografskih razlogov (manjše generacije mladih) veliko let zniževalo, se je ob ponovno nekoliko večji generaciji mladih v šolskih letih 2020/2021 in 2021/2022 povečalo. V zadnjem letu je bilo sicer za 8,3 % manjše kot v šolskem letu 2010/2011, predvsem zaradi manjšega vpisa v gimnazije (za dobro petino). V dolgoletnem obdobju se je povečal delež vpisanih v poklicne programe, ki je že veliko let večji kot v povprečju EU. Kljub temu ob odločitvah mladih, da se vpišejo v terciarno izobraževanje, in splošnem pomanjkanju delovne sile zaradi demografskih razlogov ter ob ugodnih gospodarskih gibanjih delodajalci težko dobijo tovrstne kadre za zaposlitev. Po demografskih projekcijah naj bi se v prihodnjih letih nadaljevala rast števila mladih, vpisanih v srednje šole, s tem pa se bo povečala tudi možna ponudba prihodnje delovne sile. Pri tem bo bistvenega pomena spodbujanje mladih k vpisu v izobraževalne programe, ki bodo omogočali pridobivanje znanja in veščin za spoprijemanje s hitrimi spremembami pri delu, nastalimi zaradi zelenega in digitalnega prehoda, tehnoloških sprememb, dolgožive družbe ter drugih razvojnih trendov.

Število vpisanih v terciarno izobraževanje je zaradi manjših generacij mladih manjše kot v najboljših letih. Do šolskega leta 2018/2019 se je zlasti zaradi demografskih sprememb zmanjševalo, v šolskih letih 2019/2020 in 2020/2021 se je ob večjih generacijah mladih, v šolskem letu 2020/2021 pa tudi zaradi pravice do podaljšanja statusa študenta zaradi epidemije covida-19, precej povečalo (za 7,8 %). V šolskem letu 2021/2022, ko študenti te pravice niso več imeli, se je zmanjšalo in je bilo za 18,2 % manjše kot v šolskem letu 2012/2013. Glede na to leto je bilo od področij izobraževanja večje le na področju zdravstva in socialne varnosti, kjer se je najbolj povečal tudi delež v skupnem številu vpisanih in se je leta 2020 približal povprečju EU. Delež vpisanih na naravoslovje in tehniko je od šolskega leta 2013/2014 od 29 do 30 % in je bil leta 2020 eden večjih med državami članicami EU, a še oddaljen od vrha v šolskem letu 2012/2013 in zaostaja za potrebami inovacijske dejavnosti. Manjši je bil tudi delež vpisanih na družboslovje, ki je bil leta 2020 tudi manjši od povprečja EU. 

Število diplomantov terciarnega izobraževanja se je v letu 2021 povečalo, a ostalo precej manjše od vrha v letu 2012. Potem ko se je število diplomantov v letu 2020 zaradi negativnih posledic epidemije na izvajanje študijske dejavnosti zmanjšalo, se je leta 2021 povečalo na vseh področjih izobraževanja (najbolj na področju kmetijstva in veterine). Glede na leto 2012 se je najbolj zmanjšalo število diplomantov družboslovja, s tem pa tudi njihov delež v strukturi diplomantov (na 29,8 %). Delež diplomantov zdravstva in socialne varnosti je ostal tudi leta 2020 manjši kot v povprečju EU. Čeprav se je število teh diplomantov v obdobju 2012–2021 povečalo, pa ne zadošča potrebam dolgožive družbe. Večji kot v povprečju EU je delež diplomantov pedagoških smeri. Število diplomantov naravoslovja in tehnike je bilo leta 2021 manjše od doseženega vrha v letu 2012 in ne dosega povpraševanja, čeprav smo imeli leta 2020 četrti največji delež med državami članicami EU. Med diplomanti terciarnega izobraževanja je bilo leta 2021 60,3 % žensk, njihov delež se med leti ni bistveno spreminjal; na vseh področjih izobraževanja, razen na področju naravoslovja in tehnike, je večji od deleža moških.

Število novih doktorjev znanosti je bilo leta 2021 najmanjše v obdobju 2010–2021. V letih 2015 in 2016 je doseglo vrh, od leta 2017 se večinoma znižuje. Takšna gibanja so povezana z več dejavniki: zniževanjem števila vpisanih na doktorski študij od šolskega leta 2012/2013 do šolskega leta 2015/2016, podaljšanjem povprečnega trajanja študija (med letoma 2012 in 2020), od leta 2020 pa tudi z zamudami pri zaključevanju študija zaradi epidemije covida-19. Leta 2021 se je zmanjšalo tudi število novih doktorjev znanosti, izraženo na 1.000 prebivalcev v starosti 25–34 let; z 1,6 je bilo najmanjše v zadnjih desetih letih in leta 2020 manjše kot v vodilnih inovatorkah. Prav tako je med novimi doktorji znanosti manjše kot v vodilnih inovatorkah tudi število novih doktorjev znanosti naravoslovja in tehnike na 1.000 prebivalcev. Takšna gibanja so neugodna z vidika razvoja raziskovalno-razvojnih potencialov države. Z vidika prihodnje ponudbe kadrov v raziskovalno-razvojni dejavnosti je neugodno tudi nadaljnje zmanjšanje števila vpisanih na doktorski študij v šolskem letu 2021/2022, ki je tako precej oddaljeno od največje vrednosti v šolskem letu 2011/2012.

Petnajstletniki v Sloveniji so leta 2018 pri matematični, naravoslovni in bralni pismenosti dosegli dobre rezultate. Po raziskavi PISA 2018 so pri vseh treh vrstah pismenosti, ki so posredni kazalnik kakovosti, dosegli več točk od povprečja EU, cilj SRS (do leta 2030), ki je uvrstitev v zgornjo četrtino držav EU, pa je bil dosežen pri matematični in naravoslovni pismenosti. Med letoma 2015 in 2018 so se dosežki pri naravoslovni in nekoliko bolj pri bralni pismenosti poslabšali, pri matematični pa ostali približno enaki. Strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju kot enega od ciljev do leta 2020 določa, da se mora delež petnajstletnikov s slabimi rezultati (manj kot druga raven pismenosti) pri branju, matematiki in naravoslovju do leta 2020 zmanjšati na manj kot 15 %. Slovenija je dosegla ta cilj samo pri naravoslovni pismenosti.

Neenakosti v učnih dosežkih petnajstletnikov so se med letoma 2015 in 2018 povečale. Dekleta so leta 2018 dosegla boljše rezultate (v točkah) pri bralni in naravoslovni pismenosti ter enake kot fantje pri matematični pismenosti. Petnajstletniki z najboljšim socialnoekonomskim položajem so dosegli boljše rezultate kot njihovi vrstniki z najslabšim socialnoekonomskim položajem; razlika med njimi je bila manjša kot v povprečju EU, a se je med letoma 2015 in 2018 povečala. Delež petnajstletnikov z najslabšim socialnoekonomskim položajem s slabimi rezultati pri bralni pismenosti je večji kot delež vrstnikov z najboljšim položajem, razlika med njimi je ena manjših v EU. Petnajstletniki z najslabšim socialnoekonomskim položajem se pogosteje vpisujejo v srednje poklicne programe, tudi glede na druge države članice EU, in imajo nižja pričakovanja glede dokončanja svojega terciarnega izobraževanja kot njihovi vrstniki z najboljšim položajem. Priseljenci so pri bralni pismenosti dosegli slabše rezultate kot domači prebivalci, razlika med njimi je bila večja kot v povprečju EU.

Javni izdatki za izobraževanje (v % BDP) zaostajajo za že doseženimi ravnmi in so v mednarodni primerjavi nizki, zasebni izdatki pa so primerljivi. Javni izdatki kot delež BDP so se od leta 2012 do leta 2017 zniževali, upadanje pa je bilo v prvih letih predvsem posledica varčevalnih ukrepov po gospodarsko-finančni krizi, sprememb na področju socialne zakonodaje in demografskih razlogov. Najnižji so bili leta 2017, z nihanji so leta 2021 ob sicer nominalnem povečanju in hkratni rasti BDP dosegali približno enako vrednost kot leta 2020. Zaostajali so za vrhom iz leta 2010, najbolj na terciarni in srednješolski ravni izobraževanja. Javni izdatki za izobraževanje so bili leta 2019 (zadnji mednarodni podatki) nižji kot v povprečju držav članic EU in povprečju držav EU-22, ki so članice OECD, ter veliko nižji kot v gospodarsko razvitejših državah z najvišjimi deleži (Švedska, Danska, Belgija in Finska). Od povprečja EU so bili višji le za osnovnošolsko raven, najbolj pa so zaostajali za terciarno raven izobraževanja. Zasebni izdatki za izobraževanje so leta 2021 znašali 0,56 % BDP, po podatkih za leto 2019 pa so bili enaki kot v povprečju EU-22 (0,57 % BDP).

Čeprav so se izdatki (javni in zasebni) na udeleženca izobraževanja v zadnjih desetih letih večinoma povečevali, ostajajo v mednarodni primerjavi nizki in ne prispevajo h kakovosti izobraževanja. V letu 2019, za katero so na voljo mednarodno primerljivi podatki, so bili višji kot v povprečju držav EU-22 le na nižji sekundarni ravni (v Sloveniji vključuje tretjo triado osnovne šole); podoben trend je že nekaj let. Že več let najbolj zaostajajo na srednješolski ravni (bolj v poklicnem in strokovnem kot v gimnazijskem izobraževanju), kjer je vključenost mladih v izobraževanje velika, javni in zasebni izdatki pa nizki.

Vključenost odraslih (25–64 let) v vseživljenjsko učenje se je leta 2021 močno povečala in bila ponovno večja kot v povprečju EU, močno so se povečale tudi razlike v vključenosti glede na socialnoekonomske značilnosti. Vključenost se je od leta 2010 večinoma zmanjševala, z izbruhom epidemije v letu 2020 se je še dodatno močno zmanjšala in prvič spustila tudi pod povprečje EU. Leta 2021 je sledilo močno povečanje, kar je zlasti posledica razmaha spletnih seminarjev med epidemijo, pospešenega izvajanja izobraževanj, financiranih z javnimi sredstvi, in velike ponudbe brezplačnih izobraževanj; na podatke pa je vplivala tudi metodološka sprememba. Vključenost je bila 18,9-odstotna in precej večja kot v povprečju EU (10,8-odstotna), od držav članic EU je Slovenija zaostajala le za Švedsko, Finsko, Nizozemsko in Dansko. Močno se je približala cilju Resolucije o nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji za obdobje 2022–2030 (19 %) in cilju SRS 2030 (19 %). Tako kot v preteklem desetletju je tudi leta 2021 izstopala majhna vključenost nizko izobraženih, starejših in priseljencev v vseživljenjsko učenje. Regionalno je bila vključenost največja v osrednjeslovenski in najmanjša v pomurski regiji. V vseh regijah se je leta 2021 povečala: najbolj v gorenjski in goriški, najmanj v primorsko-notranjski.

Glede na status aktivnosti se je leta 2021 najbolj povečala vključenost delovno aktivnih v vseživljenjsko učenje, ki je tudi večja kot pri brezposelnih in neaktivnih. Vključenost brezposelnih in delovno aktivnih v vseživljenjsko učenje je bila večja kot v povprečju EU, približno enaka kot v povprečju EU pa vključenost neaktivnih, ki se je glede na leto prej tudi najmanj povečala. Razlike so tudi med delovno aktivnimi. V zasebnem sektorju, v katerem je delež nizko izobraženih relativno večji, je bila tudi v letu 2021 vključenost v vseživljenjsko učenje manjša kot v javnem sektorju; glede na dejavnosti pa je bila vključenost majhna v gostinstvu in gradbeništvu, oskrbi z vodo, ravnanju z odplakami in odpadki, saniranju okolja in predelovalnih dejavnostih ter prometu in skladiščenju, velika pa v finančnih in zavarovalniških dejavnostih ter izobraževanju.

Leta 2021 se je obisk kulturnih prireditev povečal, a je ob ohranjanju nekaterih ukrepov za zajezitev epidemije še precej zaostajal za ravnjo iz leta 2019. Povprečno število obiskov na prebivalca je bilo zaradi izvedbe prireditev Maribor – evropska prestolnica kulture največje leta 2012, v preostalih letih je znašalo okoli 5–6 obiskov na prebivalca. Skupno število obiskov kulturnih prireditev se je, potem ko se je v obdobju 2009–2019 večinoma povečevalo, leta 2020 zmanjšalo zaradi omejevalnih ukrepov zaradi epidemije. Leta 2021 se je ob manj zaostrenih ukrepih za zajezitev epidemije obisk kulturnih prireditev povečal, a je precej zaostajal za ravnmi pred epidemijo. Potem ko se je obisk glasbenih ustanov že pred epidemijo nekaj let zmanjševal, dodatno leta 2020, se je leta 2021 od vseh vrst kulturnih ustanov, za katere so na voljo podatki, najbolj povečal in je bil edini večji kot v letu 2019. Leta 2021 se je obisk gledališč zmanjšal, s čimer so se nadaljevala negativna gibanja iz predhodnih dveh let. Obisk muzejev in galerij se je že pred epidemijo večinoma zmanjševal in dodatno leta 2020, leta 2021 se je povečal. Obisk kulturnih domov in centrov se je ob ponudbe kulturnih prireditev pred epidemijo večinoma povečeval in tudi leta 2021 so med vsemi vrstami ustanov zaznavali največji obisk. Leta 2021 se je zaradi večjega ogleda tujih filmov povečal skupni ogled filmov, a med temi ogledi se je ogled slovenskih filmov še naprej zmanjševal in je sestavljal 2,3 % vseh ogledov, kar je bilo najmanj v zadnjih desetih letih.

Kulturne ustanove izvajajo številne dejavnosti, ki bogatijo kulturno ponudbo, leta 2021 se je po prehodnem zmanjšanju obseg teh dejavnosti ponovno povečal, a je bil še vedno manjši kot pred epidemijo. Potem ko je število prireditev, ki so jih izvedle ustanove z odrsko dejavnostjo, v obdobju 2016–2019 nihalo in se je leta 2020 močno zmanjšalo, se je leta 2021 povečalo in je bilo za 36,2 % manjše kot pred epidemijo leta 2019. Glede na zvrst je bilo največ glasbenih prireditev, filmskih projekcij in videoprojekcij ter uprizoritev dramskih in drugih gledaliških del, najmanj pa baletnih predstav (gl. poglavje 2.2). Ustanove z odrsko dejavnostjo so leta 2021 izvedle več del kot leto prej, med katerimi jih je manj nastalo v koprodukciji s tujimi koproducenti (3,8 %) in prav tako manj v koprodukciji z domačimi koproducenti (49,1 %). Organizirale pa so več festivalov in veliko več festivalskih prireditev (za 108,0 %). Muzeji in galerije so imeli leta 2021 več razstav kot leto prej in za 22,3 % manj kot pred epidemijo. Filmska produkcija, merjena s številom proizvedenih dolgometražnih filmov, se je že pred epidemijo povečevala, kar se je po prehodnem močnem skrčenju leta 2020 nadaljevalo tudi leta 2021.

Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, je leta 2021 še zaostajal za ravnmi pred epidemijo. Gostovanja v tujini so posredni kazalnik kakovosti kulturne dejavnosti, saj to za kulturno ustanovo praviloma pomeni priznanje za kakovostno delo. Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, se je, potem ko je v letih 2017–2019 dosegel cilj SRS 2030, leta 2020, ko je izbruhnila epidemija covida-19, zmanjšal, leta 2021, ko so se omejitveni ukrepi zrahljali, pa se je povečal na 3,4 % in se je približal cilju SRS 2030 (3,5 %). Povečal se je tako pri muzejih, kjer so bila gibanja deleža sicer že več let negativna, kot tudi v odrski dejavnosti, kjer se je zmanjšal že eno leto pred epidemijo. V strukturi gostovanj kulturnih prireditev v tujini se od leta 2019 povečuje delež gostovanj v drugih državah EU, leta 2021 na 86,7 %, kar kaže na vedno večjo geografsko navezanost kulturnih ustanov na ta prostor. 

Tudi obseg gostovanja tujih prireditev v Sloveniji je ob povečanju leta 2021 še ostal manjši kot pred epidemijo. Gostovanja prireditev iz tujine bogatijo ponudbo kulturnih prireditev in kažejo na obseg mednarodnega sodelovanja slovenskih kulturnih ustanov s kulturnimi ustanovami iz tujine. Potem ko se je obseg gostovanj leta 2020 močno zmanjšal, se je leta 2021 število gostujočih prireditev iz tujine povečalo in ob tem tudi delež gostujočih kulturnih prireditev iz tujine (na 4,1 %), a le zaradi odrske dejavnosti. Več kot polovica gostovanj iz drugih držav je odpadla na države zunaj EU, pred epidemijo je bilo več gostovanj iz drugih držav EU.

Stopnja delovne aktivnosti  (20–64 let), ki je po večletnem naraščanju leta 2020 zaradi epidemije upadla, je bila v drugem četrtletju 2022 na višji ravni kot leta 2019. Na povišanje stopnje v obdobju 2013–2019 so ob gospodarski rasti in povečanem povpraševanju po delovni sili vplivala tudi demografska gibanja. Trend rasti je ustavila epidemija, ki je stopnjo delovne aktivnosti izrazito zmanjšala v drugem četrtletju 2020. Ob hitrem gospodarskem okrevanju pa je delovna aktivnost v drugem četrtletju 2021 že dosegla podobno raven kot v enakem obdobju leta 2019, ki bi bila brez spremembe metodologije še nekoliko višja. Leta 2022, v razmerah velikega pomanjkanja delovne sile, pa je delovna aktivnost presegla raven iz drugega četrtletja 2019. K naraščanju stopnje delovne aktivnosti so deloma vplivala tudi nadaljnja neugodna demografska gibanja. Stopnja delovne aktivnosti mladih je v drugem četrtletju 2022 ostala nižja kot pred epidemijo, saj se je obseg študentskega dela z epidemijo (natančneje v drugem četrtletju 2020) močno zmanjšal. Delovna aktivnost starejših (55–64 let) se je v letu 2020 kljub krizi nekoliko povečala, prav tako v letih 2021 in 2022, s čimer se je zmanjšal zaostanek za EU (na 5,9 o. t. v drugem četrtletju 2022). Stopnja delovne aktivnosti nizko izobraženih je po večletnem naraščanju s krizo zaradi pandemije covida-19 močno upadla in je tudi v letu 2022 kljub povečanju še zaostajala za predkrizno ravnjo. Na to je vplival velik delež zaposlenih z nizko izobrazbo v dejavnostih, ki so bile zaradi omejitvenih ukrepov med epidemijo med najbolj prizadetimi.

Stopnja delovne aktivnosti je v letu 2022 še naprej rasla tudi v večini regij in pretežno presegla raven iz leta 2019 oz. pred epidemijo. Medletno se je najbolj zvišala v obalno-kraški regiji (za 4,1 o. t.), ki je leta 2020 doživela največji upad gospodarske aktivnosti (kazalnik 1.8). Raven iz leta 2019 je najbolj presegla primorsko-notranjska regija, najbolj pa je zaostala goriška. Stopnja delovne aktivnosti je bila najvišja v gorenjski regiji (81,2 %), slovensko povprečje pa je presegala še v osrednjeslovenski in obalno-kraški regiji. 

Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih se je po močnem znižanju leta 2019 v letu 2020 nekoliko povišala in leta 2021 ostala na doseženi ravni. Po podatkih EU-SILC 2021 (ki upoštevajo dohodke iz leta 2020) je bilo tveganju revščine leta 2021 izpostavljeno 5 % delovno aktivnih prebivalcev, starih 18 let in več, kar je enako kot leta 2020. Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih starejših od 18 let je bila v Sloveniji v zadnjem desetletju nižja kot v povprečju EU, najnižja (4,5 %) pa leta 2019 (EU: 9,2 %). Pri ženskah je leta 2021 znašala 4,4 %, v zadnjih dveh letih se je povišala za 1,2 o. t., medtem ko je pri moških v zadnjih treh letih podobna (5,4 %). Glede na starost je stopnja tveganja revščine najnižja v starostni skupini 55–64, kjer je leta 2021 znašala 3,9 % (EU: 8,5 %). Na nizko stopnjo tveganja revščine v tej starostni skupini po naši oceni vpliva sistem dodatkov na delovno dobo, ki na enako zahtevnih delovnih mestih starejšim zaposlenim zagotavlja višje plače kot mlajšim. Glede na izobrazbo je tveganje revščine najnižje pri visoko izobraženih delovno aktivnih. Leta 2021 jih je 3,2 % tvegalo revščino (EU: 4 %), med nizko izobraženimi pa 13 % (19,8 %). Tveganje revščine visoko izobraženih delovno aktivnih se je v zadnjih dveh letih v Sloveniji povečalo (za 0,9 o. t.), v povprečju EU pa nekoliko zmanjšalo.

Podobno kot v drugih državah je tudi v Sloveniji stopnja tveganja revščine višja med zaposlenimi z začasnimi oblikami dela, s krajšim delovnim časom in med samozaposlenimi. Stopnja tveganja revščine stalno zaposlenih je bila v zadnjih desetih letih najvišja leta 2015, ko je znašala 4,5 %. Po izračunu za leto 2021, ki zajema podatke o dohodkih za leto 2020, pa je znašala 2,4 %, kar je najmanj, odkar se meri. V letu 2021 je izstopalo povečanje stopnje tveganja revščine začasno zaposlenih, kar je lahko povezano z ukrepi za ohranjanje delovnih mest, ki so jih delodajalci uporabljali predvsem za stalno zaposlene, medtem ko so začasno zaposleni pogosteje ostali brez zaposlitve. Stopnja tveganja revščine zaposlenih s krajšim delovnim časom je leta 2021 znašala 9,2 %, kar je za 4,7 o. t. več kot v primeru zaposlitve za polni delovni čas (4,5 %).

V začetnem obdobju epidemije se je stopnja brezposelnosti po anketnih podatkih v Sloveniji povišala, a je predepidemično raven dosegla že v drugem četrtletju 2022 in tudi ostala opazno nižja kot v povprečju EU. V obdobju 2014–2019 se je ob okrepljenem zaposlovanju stopnja brezposelnosti v Sloveniji zniževala; najbolj pri nizko izobraženih, po spolu pa je bilo zmanjšanje podobno. Usmerjenost aktivne politike zaposlovanja k mladim in povečani obseg študentskega dela sta do leta 2019 prispevala tudi k hitremu zniževanju brezposelnosti mladih (15–24 let). Z epidemijo in močnim upadom gospodarske aktivnosti zaradi zajezitvenih ukrepov se je brezposelnost v letu 2020, najbolj v drugem četrtletju, povečala, a znatno manj, kot bi se brez ukrepov za ohranjanje delovnih mest. Najbolj se je povečala za nizko izobražene in ženske, glede na starost pa je močan upad gospodarske aktivnosti na trgu dela najbolj prizadel mlade (15–24 let), predvsem zaradi izrazitega upada študentskega dela. V razmerah hitrega gospodarskega okrevanja v drugi polovici leta 2020 se je brezposelnost vnovično zmanjševala in se je v drugem četrtletju 2021 že močno približala ravni iz enakega obdobja 2019 ter bila opazno nižja kot v povprečju EU, kjer se je povečala. Zmanjševanje se je v Sloveniji ob zelo velikem povpraševanju po delovni sili nadaljevalo tudi v letu 2022, s čimer je bila dosežena predkrizna raven; višja je ostala le pri nizko izobraženih. Stopnja brezposelnosti mladih je v drugem četrtletju 2022 še ostala opazno višja, a je bila z 12,4 % nižja od povprečja EU. 

Po anketnih podatkih se stopnja dolgotrajne brezposelnosti v Sloveniji v zadnjih štirih letih ni bistveno spremenila, večje spremembe pa so bile v povprečju EU. Po močnem povišanju po nastopu gospodarske in finančne krize so se v obdobju konjunkture razmere v Sloveniji sprva izboljšale samo za brezposelne s krajšim trajanjem brezposelnosti, od leta 2015 pa se je v razmerah vse večjega pomanjkanja delovne sile zmanjševalo tudi število dolgotrajno brezposelnih. V krizi zaradi pandemije covida-19 se je leta 2020 stopnja dolgotrajne brezposelnosti v Sloveniji malenkost zvišala in se do drugega četrtletja 2022 obdržala na podobni ravni ter pod povprečjem EU. Večji od povprečja EU je ostal delež dolgotrajno brezposelnih med vsemi brezposelnimi.

Po zmanjšanju med epidemijo se je delež začasnih zaposlitev nekoliko povečal, a ostal manjši kot pred epidemijo. Ob izbruhu epidemije so se podjetja na krizo odzvala z nepodaljševanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas in z zmanjšanjem povpraševanja po študentskem delu, kar se je pokazalo v precejšnjem zmanjšanju začasnih zaposlitev v drugem četrtletju 2020. V drugem četrtletju 2022 je bil delež začasnih zaposlitev med ženskam manjši kot v drugem četrtletju 2019, pri moških pa se je nekoliko povečal. Delež začasnih zaposlitev med mladimi (15–29 let), ki so tej obliki dela tudi najbolj izpostavljeni, je v večini držav članic EU presegel raven iz leta 2019 (pred krizo zaradi pandemije covida-19), vendar je v Sloveniji kljub povečanju po letu 2020 precej manjši, kot je bil v obdobju 2015–2017, ko je presegal 50 %. Delež začasnih zaposlitev med mladimi je v zadnjih desetih letih močno presegal povprečje EU. Razširjenost začasnih zaposlitev se s starostjo v Sloveniji zmanjšuje hitreje kot v povprečju EU, saj je bil delež začasnih zaposlitev med starejšimi (55–64 let) za 36,2 o. t. manjši kot med mladimi (15–29 let). Od vseh zaposlenih je bilo tako v Sloveniji kot v povprečju EU največ začasno zaposlenih med mladimi, ker niso našli stalne zaposlitve.

Delež prekarnih zaposlitev se je po letu 2017 zmanjševal in se leta 2021 spustil pod povprečje EU. Leta 2021 (zadnji podatek) je znašal 1,4 %, kar je najmanj, odkar se izračunava (od leta 2008). Tudi v povprečju EU se je po letu 2017 opazneje zmanjševal (na 1,5 % v letu 2021). Na precejšnje zmanjšanje deleža prekarnih zaposlitev leta 2021 v vseh državah članicah EU je vplivala tudi metodološka sprememba pri prikazovanju delovno aktivnih. Na zmanjšanje po letu 2017 pa je v Sloveniji pomembno vplivalo tudi pomanjkanje delovne sile, ki sili delodajalce k nudenju bolj stalnih zaposlitev za uspešnejše pridobivanje delovne sile. 

Epidemija je začasno prekinila rast stopnje aktivnosti, v zadnjih dveh letih pa se je rast nadaljevala. Stopnja aktivnosti starostne skupine 20–64 let je do začetka leta 2020 v Sloveniji in v povprečju EU postopno naraščala, na kar so vplivale ugodne gospodarske razmere in s tem dobre možnosti za zaposlovanje, kar je na trg dela privabilo tudi težje zaposljive skupine prebivalstva, ki zaposlitve pogosto niti ne iščejo. V drugem četrtletju 2020 se je vidneje znižala, kar je povezano z ukrepi za preprečitev širjenja covida-19; z začasnim zapiranjem nekaterih dejavnosti, fizično oddaljenostjo, manjšim povpraševanjem po delovni sili in večjim prehajanjem aktivnih na trgu dela v neaktivnost. Znižanje stopnje aktivnosti je bilo v Sloveniji v drugem četrtletju 2020 v Sloveniji manjše kot v povprečju EU. S sproščanjem omejitev za preprečevanje širjenja covida-19 se je začelo povečevati povpraševanje po delovni sili, kar je vplivalo na ponovno rast stopnje aktivnosti, a je bilo njeno povišanje manjše kot v povprečju EU.

Po povečanju leta 2020 se je število neaktivnih do leta 2022 ponovno zmanjševalo. Število neaktivnih v starosti 20–64 let je bilo v drugem četrtletju 2020 za 8,7 % večje kot v enakem obdobju 2019 (v povprečju EU za 8 %), do drugega četrtletja 2022 pa se je ob naraščanju gospodarske aktivnosti zmanjšalo za 8,6 % (v povprečju EU za 8 %). To kaže na podobno prilagajanje trga dela s povečanim prehodom v neaktivnost v času krize zaradi pandemije covida-19 in ponovnega vstopanja na trg dela ob okrevanju gospodarske aktivnosti v letih 2021 in 2022.

Kljub eni najvišjih stopenj aktivnosti v starosti 20–64 let ima Slovenija še vedno eno najnižjih stopenj aktivnosti med starejšimi (60–64 let). V drugem četrtletju 2022 je stopnja aktivnosti v starostni skupini 55–64 let znašala 63,3 % (EU: 72,1 %). Slovenija je zaostanek pri stopnji aktivnosti v starostni skupini 55–59 let v zadnjih letih skoraj povsem nadoknadila. Velik zaostanek pa ostaja v starostni skupini 60–64 let (Slovenija: 36,5 %, EU: 51 %). Tudi tu se aktivnost sicer povečuje ob velikem povpraševanju po delovni sili in kasnejšem upokojevanju zaradi pokojninske zakonodaje, ki je v zadnjih letih še povišala spodbude za daljše ostajanje v delovni aktivnosti.

V letu 2022 se je rast odsotnosti z dela zaradi bolezni (absentizma) v Sloveniji ponovno zelo povečala. Ob veliki zaposlenosti se je leta 2021 bolniška odsotnost povečala za 15,2 %, leta 2022 pa za 21 % (kar 25 % vseh izgubljenih delovnih dni v letu 2022 je bilo povezanih z izolacijami zaradi covida-19). Z izjemo leta 2020 se absentizem povečuje že od leta 2014, kar povezujemo s hitro rastjo zaposlenosti, kasnejšim upokojevanjem, podaljševanjem čakalnih dob v zdravstvu in staranjem delovno aktivnega prebivalstva. Odsotnost z dela je bistveno večja pri ženskah, razlika med spoloma pa se iz leta v leto povečuje. Do tega prihaja zaradi polne zaposlenosti žensk, ki pogosteje prevzemajo skrb za nego otroka, pa tudi zaradi slabo urejene dolgotrajne oskrbe (neformalni oskrbovalci so večinoma ženske). V letu 2022 so se zaradi obvezne 10-dnevne izolacije v primeru covida-19 močno povečala nadomestila za nego otroka. Po podatkih NIJZ so bili v letu 2021 zaposleni v povprečju odsotni 19,2 koledarskega dneva, delež bolniškega staleža pa je v povprečju znašal 5,3 %. V letu 2022 se je po prvi oceni NIJZ delež bolniškega staleža še povečal na 6,1 %.

Slovenija po številu izgubljenih delovnih dni na zaposlenega čedalje bolj presega povprečje EU. V letu 2021 se je zelo povečalo število izgubljenih delovnih dni, ki se sporoča v mednarodne zbirke podatkov, in sicer na 15,3 izgubljenega delovnega dneva s plačano bolniško odsotnostjo, v EU pa 12,6 (po oceni WHO (2023b) za leto 2019). Pravica do nadomestila za začasno zadržanost z dela v Sloveniji ni omejena niti po višini niti po trajanju, poleg tega so v primerjavi z drugimi državami visoki tudi odmerni odstotki za priznanje višine nadomestila (ZZZS, 2023).

V letu 2020 je Slovenija po kazalniku pričakovanih zdravih let življenja ob rojstvu presegla povprečje EU. Z večanjem števila let, ki jih preživimo zdravi, se zmanjšuje pritisk na sisteme socialne zaščite zaradi manj predčasnega upokojevanja in manjših potreb po storitvah zdravstva in dolgotrajne oskrbe. Analiza SURS (2019) je pokazala, da je bila zelo nizka vrednost kazalnika v Sloveniji v preteklih letih povezana predvsem z neustreznim prevodom in načinom anketiranja, kar je bilo deloma popravljeno že leta 2019, v celoti pa leta 2020. Kazalnik za leto 2020 tako kaže, da lahko v povprečju pričakujemo 65,1 leta zdravega življenja oziroma življenja brez oviranosti (EU: 64 let), in od cilja SRSzaostaja le še po številu zdravih let pri moških. Tudi pri starosti 65 let lahko prebivalec Slovenije pričakuje več zdravih let življenja (10,3 leta) kot v povprečju EU (9,8 leta). Tudi po deležu zdravih let življenja v pričakovanem trajanju življenja (PTŽ) po novih podatkih Slovenija ne zaostaja več za EU. Prebivalci Slovenije so v letu 2020 v povprečju preživeli zdravi kar 80,8 % življenja (v EU: 79,7 %). Zaradi precejšnjega skrajšanja PTŽ v letu 2020 (v povezavi z večjo smrtnostjo zaradi covida-19) se je delež zdravih let življenja tudi v povprečju EU kljub epidemiji celo malenkost povečal. 

Na regionalni ravni kaže kazalnik precejšnje razlike. Najdaljše življenje brez oviranosti so ob rojstvu lahko pričakovali moški v obalno-kraški regiji (70,9 leta oz. 89 % PTŽ), kar je bilo za okoli deset let več kot v podravski regiji. Ženske so preživele največ zdravih let življenja v gorenjski regiji (70,6 leta oz. 84,5 % PTŽ), kar je bilo tudi za okoli deset let več kot v najslabši, pomurski regiji. Tudi pri starosti 65 let so največ zdravih let življenja lahko pričakovali moški v obalno-kraški regiji (12,3 leta) oz. ženske v gorenjski in osrednjeslovenski regiji (13,1 leta), kar je bilo skoraj dvakrat več (enako za oba spola) kot v regijah z najnižjimi vrednostmi. V večini regij so ženske preživele več zdravih let življenja kot moški (največ, kar za 5,4 leta več v jugovzhodni Sloveniji), z izjemo zasavske in obalno-kraške regije. V tej so moški preživeli za 3,2 zdravega leta življenja več kot ženske. 

Po indeksu enakosti spolov je bila Slovenija v letih 2021 in 2022 pod povprečjem EU. Na področju enakosti spolov je do leta 2017 napredovala hitreje od večine držav članic EU, takrat pa je njen napredek zastal. Leta 2021 je bila že nekoliko pod povprečjem EU, v letu 2022 pa se je zaostanek za EU še povečal. Poslabšanje v zadnjem letu je bilo posledica nekoliko slabših ocen na področju zdravja in znanja, v obdobju 2017–2022 pa so se neenakosti povečale na področjih moči. Za dosego cilja SRS 2030 (> 78) moramo do leta 2030 vrednost GEI izboljšati za več kot 10 točk.

Od leta 2010 je Slovenija najvišje ocene dosegala na področjih zdravja in denarja, neenakosti med spoloma pa so bile najbolj izrazite na področjih znanja in moči. Na področju zdravja se je v obdobju 2014–2019 poslabšal življenjski slog žensk in moških, a so z zdravjem povezana tvegana vedenja pogostejša pri moških. Moški pogosteje kot ženske ocenjujejo, da so dobrega ali zelo dobrega zdravja, a ženske v povprečju živijo za skoraj šest let dlje kot moški. Na področju znanja je med diplomanti terciarnega izobraževanja še vedno večji delež žensk, izziv ostaja tudi neenakomerna porazdelitev žensk in moških v različnih študijskih programih. Zaradi tega je spolna segregacija prisotna tudi v različnih sektorjih na trgu dela. Zmanjšale so se razlike med spoloma pri stopnji delovne aktivnosti, prilagojena plačna vrzel pa še ostaja okrog 12 % (gl. poglavje 3.1). Po uvedbi spolnih kvot na kandidatnih listah se je po letu 2011 zelo povečala zastopanost žensk v politiki, vendar je bila v obdobju 2018–2021 ponovno slaba in pod povprečjem EU. Po zadnjih podatkih za leto 2022 pa se je povečal delež poslank v parlamentu (37,8 %, EU: 32,4 %) in delež ministric (38,9 %, EU: 32,3 %) (EIGE, 2022c). Razmeroma majhen in pod povprečjem EU ostaja delež žensk na vodilnih položajih v gospodarstvu. Ženske še vedno namenijo več časa za skrbstvene obveznosti in neplačano delo v gospodinjstvu kot moški. Med epidemijo je skrbi za otroke ali vnuke v starosti 0–11 let več kot štiri ure na dan namenilo 40 % žensk (EU: 40 %) in 22 % moških (EU: 21 %), gospodinjskim opravilom pa 15 % žensk (EU: 20 %) in 6 % moških (EU: 12 %) (EIGE, 2022a). 

Leta 2020 se je pričakovano trajanje življenja (PTŽ) ob rojstvu zaradi epidemije in posledičnih smrti zmanjšalo v Sloveniji in v povprečju EU za okoli 1 leto, leta 2021 pa je bila Slovenija ena od dvanajstih držav članic EU, kjer se ni še skrajšalo. V Sloveniji se je leta 2020 PTŽ (80,6 leta) skrajšalo približno na raven iz leta 2013, leta 2021 pa se je podaljšalo za dober mesec. Število umrlih je bilo leta 2020 za 18,8 %, leta 2021 pa za 15 % večje kot v povprečju obdobja 2015–2019. Presežna umrljivost je bila v obeh letih epidemije zaznana v starostnih skupinah nad 60 let (gledano po 10-letnih starostnih skupinah), v nižjih starostih pa le še v skupini 40–49 let. Ker je bilo več smrti pri starejših, je povprečna starost umrlih ostala višja, prezgodnja umrljivost pa manjša kot pred epidemijo. PTŽ pri 65-ih letih je bilo leta 2021 19,3 leta, kar je skoraj 10 mesecev manj kot leta 2019. Moški, ki je leta 2021 dopolnil 65 let, je lahko pričakoval še 17,2 leta življenja (EU: 17,3 leta), ženska pa 21,3 leta (EU: 20,9 leta). Neznanka pri gibanju PTŽ v prihodnjih letih ostaja število posrednih smrti zaradi nedostopnosti preventivnih in nujnih zdravstvenih storitev ter psihosocialne pomoči (OECD in EU, 2020). 

V letu 2021 se je PTŽ v večini regij podaljšalo predvsem pri ženskah. Najbolj se je podaljšalo ženskam v gorenjski regiji (za 1,5 leta), moškim pa v primorsko-notranjski regiji (za 0,6 leta). Glede na leto 2019 se je PTŽ ženskam najbolj podaljšalo v goriški regiji (za 0,8 leta) in moškim v primorsko-notranjski regiji (za 1,1 leta), najbolj pa se je skrajšalo ženskam v zasavski regiji (za 3 leta) in moškim v savinjski regiji (za 1,5 leta). Leta 2021 je bila razlika v PTŽ med skrajnima regijama okoli tri leta – najdaljše življenje ob rojstvu so lahko pričakovale ženske v obalno-kraški (84,9 leta) in moški v osrednjeslovenski regiji (79,1 leta), najkrajše pa ženske v zasavski (81,8 leta) in moški v pomurski regiji (75,8 leta). Prezgodnja umrljivost se je glede na leto 2020 v večini regij povečala, med ženskami najbolj v pomurski regiji (za 3,3 o. t. na 9,9 %), med moškimi v jugovzhodni Sloveniji (za 4,3 o. t. na 23,6 %), v nekaterih regijah pa je pri ženskah presegla vrednosti iz leta 2019.

Leta 2021 so se neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi v Sloveniji izrazito povečale; glavni razlog so bile ponovno čakalne dobe. Leta 2021 je imelo neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi 4,7 % prebivalcev, kar je bistveno več kot v letu 2020 in visoko nad povprečjem EU; glavni razlog za to so bili ukrepi zaradi epidemije: ker je bila v letu 2020 dostopnost večine zdravstvenih storitev vsaj deloma omejena ali so se bolni zaradi epidemije sami izogibali obisku zdravnika, je prišlo do prenosa obiskov in povečanja čakalnih dob v leto 2021. Hkrati se je v letu 2021 zaradi večjega pomanjkanja zdravnikov in medicinskih sester močno zaostrila tudi dostopnost na primarni ravni. Glede na predhodna leta se je povečala tudi vrzel v neizpolnjenih potrebah med prvim in petim dohodkovnim razredom prebivalstva.

V Sloveniji so glavni razlog za neizpolnjene potrebe dolge čakalne dobe, v večini držav članic EU pa finančni razlogi. To je povezano s široko košarico pravic, ki je v Sloveniji pokrita deloma iz obveznega in deloma dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, vendar je dostop do številnih storitev omejen. Tudi neizpolnjene potrebe po zobozdravstveni oskrbi so se v letu 2021 izrazito povečale in so tudi večje kot v povprečju EU. Leta 2021 je o neizpolnjenih potrebah po zobozdravstveni oskrbi poročalo 6,1 % prebivalcev, kar je skoraj še enkrat več kot v letu 2020 in kot v povprečju EU. Tudi tu so glavni razlog dolge čakalne dobe za zobozdravnike v javni zdravstveni mreži. 

Delež neizpolnjenih potreb po zdravstveni oskrbi je bil med epidemijo v Sloveniji blizu povprečja EU. Raziskava (Eurofound, 2022a), ki je bila izvedena spomladi 2021 in spomladi 2022, je pokazala, da je 18 % anketiranih v Sloveniji izrazilo neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi, v povprečju EU pa je bil delež leta 2021 17 %, leta 2022 pa 18 %. Enak rezultat v obeh letih kaže na to, da se v Sloveniji in v povprečju EU do pomladi 2022 še niso uspeli odpraviti zaostanki v zdravstveni oskrbi, do katerih je prišlo zaradi začasnih odpovedi v času epidemije. Največ neizpolnjenih potreb (okrog 30 %) so imeli prebivalci v Latviji, na Poljskem in v Litvi, manj kot 10 % pa jih je bilo v obeh letih le na Češkem in Danskem. 

Preprečljiva umrljivost se je v obdobju 2011–2019 uspešno zmanjševala, leta 2020 pa zaradi epidemije močno poslabšala, vendar manj kot v povprečju EU. Stopnjo preprečljive umrljivosti sestavljata (i) umrljivost, ki jo lahko preprečimo z javnozdravstvenimi ukrepi in preventivo, ter (ii) umrljivost zaradi ozdravljivih vzrokov (preprečljiva z zdravstvenim varstvom). V obdobju 2011–2019 se je umrljivost zmanjšala skoraj dvakrat toliko kot v povprečju EU (za 64 smrti na 100.000 prebivalcev), v povprečju EU pa za 38 smrti. Leta 2020 se je zaradi epidemije močno povečala (za 23 smrti), vendar manj kot v povprečju EU (za 28). Poleg smrti zaradi covida-19, ki bi se jim lahko izognili s pravočasnimi intervencijami politike, je poslabšanje povezano tudi s posrednimi posledicami, ki so jih povzročile motnje v preventivnem in kurativnem zdravstvenem varstvu.

Stopnja umrljivosti, ki jo lahko preprečimo z javnozdravstvenimi ukrepi in preventivo, se je leta 2020 povišala podobno kot v povprečju EU in ostala nad povprečjem EU. V Sloveniji se je leta 2020 število smrti na 100.000 prebivalcev, ki bi jih lahko preprečili z javnozdravstvenimi ukrepi in preventivo, povečalo za 26 (enako kot v EU). Večino smrti, ki bi jih lahko preprečili, povezujemo z razširjenostjo nezdravega življenjskega sloga. V Sloveniji je največ smrti zaradi pljučnega raka (kajenje) in zaradi bolezni, ki so povezane z alkoholom. Zniževanje stopnje umrljivosti pred epidemijo lahko povezujemo s krepitvijo preventivnih ukrepov na primarni ravni, usmerjenih v obravnavo kajenja, alkoholizma, zdravo prehrano in telesno aktivnost, ter s presejalnimi programi in svetovanjem (OECD/EOHSP, 2021a). 

Stopnja umrljivosti zaradi ozdravljivih vzrokov se je v Sloveniji znižala tudi leta 2020, kar kaže na precej učinkovito zdravstveno varstvo z vidika zdravljenja. Zaradi vzrokov, ki bi se jim bilo mogoče izogniti s pravočasno in učinkovito zdravstveno oskrbo (vključno s presejalnimi programi in zdravljenjem), je v letu 2020 v Sloveniji umrlo 70 oseb na 100.000 prebivalcev, kar je dve osebi manj kot v letu 2019. V povprečju EU se je leta 2022 umrljivost zaradi ozdravljivih vzrokov povečala za tri osebe (92 oseb na 100.000 prebivalcev). Kazalnik kaže na učinkovito zdravstveno varstvo z vidika zdravljenja, še zlasti glede na relativno nižja vlaganja v zdravstvo (v primerjavi z BDP) kot v državah, ki dosegajo primerljive rezultate (gl. tudi kazalnik 3.12). Največ smrti je zaradi bolezni srca, raka debelega črevesa in danke, sledita možganska kap in rak dojke. 

V letu 2021 se je visoka rast izdatkov za zdravstvo kljub nadaljevanju epidemije umirila. Po dolgem obdobju zelo nizke rasti so se izdatki za zdravstvo v Sloveniji močno povečali že v letih 2018 in 2019, ko sta k visoki rasti prispevala predvsem hitra rast zaposlenosti in plač ter dodatni transfer iz proračuna za plače zdravnikov pripravnikov in specializantov, ki so se prej pokrivali iz blagajne ZZZS. Kljub temu je zdravstveni sistem v epidemijo vstopil finančno in kadrovsko močno podhranjen, kar se je odrazilo v težavah s kadri in opremo ter v hitrem podaljševanju čakalnih dob in nezadovoljenih potrebah po zdravljenju (kazalnik 3.10). Realna rast celotnih izdatkov za zdravstvo se je v letu 2020 pospešila na 6,3 %, v letu 2021 pa se je po prvi oceni umirila na 2,9 %. V letih 2020 in 2021 so se visoki stroški za obvladovanje epidemije večinoma pokrili iz državnega proračuna, tako se je delež proračunov (državni in občinski) v tekočih izdatkih za zdravstvo povečal s 4,2 % v letu 2019 (174 mio EUR) na 9,1 % v letu 2020 (404 mio EUR) in po prvi oceni za leto 2021 na 11,2 % (533 mio EUR); delež vseh tekočih javnih izdatkov pa se je povečal z 72,8 % na 74,6 %. 

V letu 2022 je bil razkorak med rastjo prihodkov in odhodkov zdravstvene blagajne največji doslej. ZZZS je leto 2022 zaključil s primanjkljajem (109,2 mio EUR oz. 0,2 % BDP), ki ga je pokril iz lastnih virov splošnega sklada (rezerva iz preteklih let). Velik razkorak med rastjo prihodkov od prispevkov (7,2 %) in odhodkov (15,1 %) se je deloma pokril tudi s proračunskimi sredstvi (dogovor le za eno leto, brez sistemske spremembe financiranja). Po prvi oceni se je delež odhodkov ZZZS v BDP v primerjavi z letom 2021 povečal s 6,74 % na 6,99 %, delež prihodkov v BDP pa se je zmanjšal s 6,97 % na 6,80 %. Povečani odhodki izhajajo iz različnih dogovorov vlade (povišanja plač, boljše vrednotenje in širitve programov zdravstvenih storitev, interventna zakonodaja v zvezi s covidom-19, plačilo vseh opravljenih programov) in drugih dejavnikov (draga bolnišnična zdravila, povečanje obsega zdravil na recept, rast osnov za nadomestila plač in upravičencev, novosti pri medicinskih pripomočkih idr.) (ZZZS, 2023).

V letu 2020 so se javni izdatki za dolgotrajno oskrbo (DO) ponovno močno povečali, vendar so bili v deležu BDP še vedno bistveno nižji kot v povprečju EU. Že v letu 2019 se je v strukturi financiranja DO precej povečal delež javnih izdatkov, glavni razlog je bil uveljavitev Zakona o osebni asistenci (ZOA, 2017), ki je znatno povečal javno financiranje DO na domu. V letu 2020 so se javni izdatki za DO še povečali, kar je bilo deloma povezano z epidemijo (dodatne zaposlitve v domovih za starejše, dodatki k plačam), še naprej pa so hitro naraščali tudi izdatki za osebno asistenco. Mednarodna primerjava za javne izdatke za DO v letu 2019 (zadnji podatek) kaže, da so ti v povprečju EU znašali 1,7 % BDP (SPC in EK, 2021), v Sloveniji pa leta 2020 še vedno le 1,1 % (OECD, 2023b). Med državami so velike razlike, največje deleže pa so leta 2019 imele Nizozemska, Švedska, Danska, Belgija, Finska in Francija (od 2 do 4,5 % BDP). Razlike niso le posledica različnih stopenj gospodarske razvitosti držav, ampak tudi različnih sistemov DO, demografskih dejavnikov ter razlik v življenjskih vzorcih, zlasti vloge družine in neformalne oskrbe (gl. UMAR, 2021b). V Sloveniji je bil konec leta 2021 sprejet zakon o DO, ki naj bi zagotovil hitrejši razvoj DO na domu, a je bil začetek izvajanja zakona prestavljen na 1. januar 2024. Do uveljavitve naj bi bile odpravljene pomanjkljivosti sprejetega zakona in urejeno vprašanje financiranja. 

V Sloveniji je delež zdravstvenega dela DO v strukturi izdatkov za zdravstvo še vedno precej manjši kot v povprečju EU. Kljub zelo hitri rasti izdatkov za zdravstveni del DO v letih 2019 in 2020 (povečali so se realno za 30 %) je njihov delež v izdatkih za zdravstvo še vedno precej manjši kot v povprečju EU. V petih državah članicah EU so izdatki za DO (zdravstveni del) že več kot 20 % izdatkov za zdravstvo. Razvitejše države članice EU povečujejo zlasti javna vlaganja v DO na domu, v letu 2020 pa so se v večini držav močno povečali tudi izdatki za institucionalno DO.

Delež odraslih oseb s čezmerno telesno težo se je v Sloveniji v obdobju 2014–2019 povečal in presegel povprečje EU (gl. UMAR, 2022e). Po anketi EHIS (Eurostat, 2023) je bil delež prebivalstva s čezmerno težo leta 2019 (zadnji podatki) v večini držav članic EU manjši pri visoko izobraženih in večji pri nizko izobraženih ter manjši pri ženskah. Delež odraslih s čezmerno težo se je v opazovanem obdobju v Sloveniji in povprečju EU povečal za 1,6 o. t., vrzel glede na izobrazbo pa se je zmanjšala, predvsem zaradi precej manj moških s čezmerno težo. Velik delež oseb s čezmerno telesno težo lahko v Sloveniji povežemo s slabimi prehranskimi navadami in čezmernim uživanjem alkohola. V letu 2020 je prebivalec Slovenije letno popil 9,8 litra alkohola, kar je enako kot v povprečju EU, vendar pa je 23 % odraslih poročalo o epizodah tveganega pitja alkohola (EU: 19 %) (OECD, 2022e). Čezmerna hranjenost in debelost sta pomembna dejavnika tveganja razvoja kroničnih bolezni in prezgodnje umrljivosti. Bolezni srca in ožilja so v Sloveniji ter večini razvitih držav glavni vzrok umrljivosti, posledice debelosti pa so tudi socialne in ekonomske (socialna izključenost, nižji dohodki, višja brezposelnost, več bolniških odsotnosti, prezgodnje upokojevanje).

Po raziskavi SHARE je imelo v Sloveniji v treh opazovanih obdobjih od leta 2013 do leta 2020 čezmerno težo okoli 70 % oseb, starih 50 let in več, kar je bistveno več kot v povprečju EU. Zadnja raziskava SHARE, izvedena deloma pred epidemijo in deloma poleti 2020, je pokazala skoraj enak delež (71 %) čezmerno hranjenih med starejšimi od 50 let kot pretekli dve raziskavi (46 % čezmerno hranjenih in 25 % debelih oseb) (Börsch-Supan, 2013, 2017, 2022; Börsch-Supan idr., 2013). V povprečju 27 držav, vključenih v zadnjo raziskavo SHARE, pa je bil delež čezmerno hranjenih v primerjavi s Slovenijo manjši, 63-odstoten (od tega je bilo 40 % čezmerno hranjenih in 23 % debelih). Z zelo majhnim deležem čezmerno hranjenih je izstopala Švica (51 %), z največjim pa Malta (83 %). V Sloveniji je bil v vseh opazovanih obdobjih največji delež čezmerno hranjenih med osebami s sekundarno izobrazbo, najmanjši pa med visoko izobraženimi. Vrzel glede na izobrazbo se je od leta 2013 pri starejših od 50 let povečala, po eni strani zaradi zmanjšanja deleža med visoko izobraženimi in po drugi strani povečanja med nizko izobraženimi. 

Stopnja tveganja socialne izključenosti je bila v obdobju 2019–2022 med najnižjimi v EU, tveganje za nekatere ranljive skupine pa večje kot v povprečju EU. Po raziskavi EU-SILC 2022, ki upošteva dohodke iz leta 2021 in odraža vpliv epidemije, ne pa tudi draginjske krize, je tveganje socialne izključenosti medletno malenkost poraslo: zvišali sta se stopnja tveganja revščine (za 0,4 o. t.) in stopnja zelo nizke delovne intenzivnosti (za 0,2 o. t.), dodatno se je znižala stopnja resne materialne in socialne prikrajšanosti (za 0,4 o. t.). V primerjavi z letom 2019 je bila stopnja tveganja socialne izključenosti nižja za 0,4 o. t. V letu 2022 je bilo socialno izključenih 276 tisoč oseb, kar je za okrog 3 tisoč oseb manj kot leta 2019. Stopnja tveganja socialne izključenosti otrok je bila v Sloveniji v obdobju 2019–2021 najnižja v EU, vztrajno pa se je povečevala za otroke manj izobraženih staršev, ki ostaja nad povprečjem EU. Nadpovprečno ostaja tudi tveganje za enočlanska gospodinjstva in starejše prebivalce, predvsem ženske, to tudi utrjuje vrzel tveganja glede na starost.

Stopnja tveganja revščine se je po postopnem zniževanju v obdobju 2015–2021 leta 2022 nekoliko povišala; pereča ostajata velik delež revnih gospodinjstev in položaj ranljivih družbenih skupin. Pod pragom tveganja revščine je leta 2022 (izračun na dohodkih iz leta 2021) živelo 251.000 oseb, znatno pa se je zmanjšalo tveganje dolgotrajne revščine (na 100.000 oseb). Nekatere skupine prebivalstva so revščino še vedno tvegale pogosteje kot v povprečju EU, zlasti enočlanska gospodinjstva, upokojenci (ter stari 65 let in več) in nizko izobraženi. Delež revnih gospodinjstev (pod pragom tveganja revščine) je bil leta 2021 (16,4 %) blizu povprečja EU (18,4 %), kar je Slovenijo uvrstilo na 10. mesto v EU. Nacionalne strokovne institucije poleg že navedenih skupin opozarjajo še na tveganje revščine hendikepiranih oseb, enostarševskih družin, tujih državljanov, migrantov, najemnikov stanovanj, prav tako na medgeneracijski prenos revščine, na skrito revščino (brezdomni, Romi idr.) ter nezadostno spremljanje in ciljno ukrepanje države (gl. poglavje 3.3).

Vrednosti kazalnikov dohodkovne neenakosti (Ginijevega količnika in razmerja kvintilnih dohodkovnih razredov) sta v Sloveniji še naprej med najnižjimi v EU. Majhna dohodkovna neenakost v Sloveniji je predvsem posledica majhne plačne neenakosti in progresivne obdavčitve dohodkov ter deloma tudi prerazdelitve, ki jo zagotavljajo socialni transferji. Delež dohodkov 20 % dohodkovno najbogatejših gospodinjstev je bil leta 2022 (na dohodku iz leta 2021) v Sloveniji 3,3-krat večji kot pri 20 % dohodkovno najrevnejših gospodinjstev, kar je že šest let zapored v okviru cilja SRS. Podrobni podatki, ki so na voljo za leto 2021 (na dohodkih iz leta 2020), pa kažejo, da je pri osebah, starih 65 let in več, razmerje 3,2-kratno, a je opazno bližje povprečju EU (4,2-kratno) kot pri mlajših od 65 let (5,2-kratno). Poleg tega je porazdelitev dohodka v Sloveniji za leto 2021 pokazala, da je znašala vrzel med petim in tretjim kvintilnim dohodkovnim razredom 1,78 (EU: 2,17) ter bila malenkost manjša od vrzeli med tretjim in prvim kvintilnim dohodkovnim razredom, ki je znašala 1,81 (EU: 2,23) (Eurostat (2023), izračun UMAR). Pri tem je petina dohodkovno najrevnejših gospodinjstev razpolagala z desetino celotnega razpoložljivega dohodka, petina dohodkovno najbogatejših gospodinjstev pa s tretjino celotnega razpoložljivega dohodka. 

V obdobju 2008–2021 so bile spremembe v porazdelitvi dohodka tako v Sloveniji kot povprečju EU majhne. Razmerje kvintilnih dohodkovnih razredov 80/20 je bilo po zadnjem razpoložljivem podatku v Sloveniji nekoliko nižje kot leta 2008. Pri dohodkovni porazdelitvi je bil v obdobju 2009–2014 opazen majhen porast, na kar sta bistveno vplivala gospodarska in finančna kriza ter sprejetje varčevalnih ukrepov po njej. Z letom 2015 pa je ob hitri rasti gospodarske aktivnosti in s postopnim ukinjanjem varčevalnih ukrepov neenakost v porazdelitvi dohodka vnovič začela upadati, na kar je med drugim vplivala tudi višja realna rast minimalne plače od povprečne. Prvo leto kriza zaradi pandemije covida-19 še ni vplivala na povečanje neenakosti v Sloveniji (v primerjavi s povprečjem EU), v letu 2022 (na dohodkih iz leta 2021) pa se je že pokazal rahel porast. Podobno gibanje za Slovenijo kaže tudi standardna ekonomska mera dohodkovne neenakosti – Ginijev količnik, ki je leta 2022 (na dohodkih iz leta 2021) znašal 0,231.

Delež prebivalcev, ki so občutili diskriminacijo ali nadlegovanje, se je po mednarodno primerljivih podatkih Eurobarometra v obdobju 2015–2019 zmanjšal in je v okviru cilja SRS. Po zadnjih razpoložljivih podatkih je znašal 9 % in je bil med najmanjšimi v EU. Med temi je bil največji delež tistih, ki so diskriminacijo občutili na delovnem mestu. Najpogosteje so se posamezniki počutili diskriminirane zaradi starosti, spola, vere ali prepričanj ter splošnega videza (2 %). Diskriminacijo zaradi invalidnosti, etničnega porekla, spolne usmerjenosti, družbenega razreda, političnega prepričanja, barve kože ali romskega porekla je občutil 1 % vprašanih. Diskriminacija je bila glede na večino zgoraj naštetih osebnih okoliščin pod povprečjem EU, glede na spolno usmerjenost, vero ali prepričanje in romsko poreklo pa je bila enako pogosta kot v povprečju EU. Diskriminacijo so pogosteje občutili posamezniki, ki so se uvrstili med pripadnike manjšinske skupine. V primerjavi z letom 2015 se je v Sloveniji in povprečju EU najbolj zmanjšala starostna diskriminacija.

Po podatkih raziskav Zagovornika načela enakosti je delež prebivalcev v Sloveniji, ki so doživeli diskriminacijo, bistveno večji in se je v obdobju 2017–2020 še povečal. Leta 2020 je o diskriminaciji poročalo 22 % vprašanih, kar je za 5 o. t. več kot leta 2017 (Zagovornik načela enakosti, 2017, 2021d). Na to so vplivali tudi epidemija in ukrepi za zajezitev širjenja virusa, ki so prebivalcem povzročali številne skrbi in težave. Med tistimi, ki so menili, da so diskriminirani, jih je več kot polovica navedla, da se je to zgodilo na področju dela in zaposlovanja (52 %), sledita diskriminacija na področju zdravstvenega varstva (17 %) in v trgovini ter drugih storitvenih dejavnostih (15 %). Najpogosteje so se počutili diskriminirane zaradi starosti (22 %), izobrazbe (20 %), političnega prepričanja (16 %), invalidnosti (14 %), spola (12 %) in družbenega položaja (11 %). Med tistimi, ki so menili, da so diskriminirani, jih večina (80 %) ni sprožila nobenih postopkov za zaščito svojih pravic, najpogosteje zaradi mnenja, da se s tem ne bi nič spremenilo (Zagovornik načela enakosti, 2021d).

Po višini mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka (ERD) je Slovenija v sredini držav članic EU. Visoki rasti mediane ERD do vključno leta 2009 (na dohodkih iz leta 2008) je sledilo obdobje upada ali nizke rasti (2010–2014; na dohodkih iz predhodnih let) kot posledica zmanjšane gospodarske aktivnosti med gospodarsko-finančno krizo, varčevalnih ukrepov (ZUJF in ZUPJS) ter sprememb pri dodeljevanju transferjev (ZSVarPre), ki so znižali ekvivalentne razpoložljive dohodke, s tem pa tudi njihovo mediano. Po oživitvi gospodarske aktivnosti (2014–2019) in postopnem opuščanju varčevalnih ukrepov se je mediana ERD postopno povečevala, kar je prispevalo k izboljševanju življenjskega standarda prebivalcev. Mediana ERD se je v Sloveniji ob pomembnem vplivu interventnih ukrepov povečala tudi med krizo zaradi pandemije covida-19 in je leta 2022 (na dohodkih iz leta 2021) po realnih vrednostih dosegla novo najvišjo raven v celotnem obdobju.

Pri osebah, starih 65 let in več, se je mediana ERD po večletni počasni rasti v obdobju 2019–2021 opazno okrepila. Mediana ERD v EUR se je v Sloveniji v obdobju 2010–2021 povečala bolj (31,3 %) kot v povprečju EU (26,5 %), pri čemer je tako v Sloveniji kot v povprečju EU najvišje ravni pričakovano dosegalo delovno aktivno prebivalstvo v starosti 18–64 let. Mediana ERD starostne skupine do 18 let je dosegala podobno vrednost kot nacionalno povprečje, kar je predvsem odraz politik zagotavljanja ustreznih materialnih razmer za otroke in mladino. Mediana ERD oseb, starih 65 let in več, je do vključno leta 2018 dosegala najnižjo rast, predvsem zaradi skromne rasti povprečne pokojnine, ob njeni okrepitvi pa je v obdobju 2019–2021 opazno porasla tudi mediana ERD te starostne skupine. Rast mediane dohodka visoko izobraženih v obdobju 2010–2021 je bila opazno nižja kot pri dohodkih srednje in nizko izobraženih, na kar je vplivalo progresivno znižanje plač v javnem sektorju v obdobju javnofinančne konsolidacije (2013) in naraščanje deleža terciarno izobraženih mladih, ki se zaposlujejo na delovnih mestih, za katera je potrebna srednja ali nizka izobrazba (gl. poglavje 2). Zaostanek mediane ERD Slovenije v SKM za povprečjem EU se je v obdobju 2018–2021 zmanjšal in je leta 2021 znašal 2,4 %. Zaostanek je bil večji pri starih 65 let in več (8,8 %) in pri terciarno izobraženih (11,8 %).

Zadovoljstvo z življenjem v Sloveniji ostaja v letu 2023 visoko nad povprečjem EU. Po podatkih zadnje raziskave Eurobarometer (2023b) se je zadovoljstvo z življenjem v Sloveniji glede na leto 2022 povečalo (na 92 %), kar je najvišja raven zadnjih let, medtem ko se je v povprečju EU zmanjšalo (na 83 %). Po splošnem zadovoljstvu z življenjem se je zato Slovenija v letu 2023 uvrstila za eno mesto višje kot v letu 2022, na 8. mesto v EU. Glede na leto 2019 se je zadovoljstvo z življenjem najbolj povečalo v članicah, ki so imele pred epidemijo najmanjše deleže zadovoljnih (to so bile Grčija, Bolgarija, Italija, Hrvaška, Portugalska in Poljska), zmanjšalo pa na Slovaškem, Cipru, v Belgiji, Nemčiji, Romuniji, Estoniji ter Avstriji.

V začetku leta 2023 so bili v Sloveniji zaznani doslej največji deleži zadovoljnih s finančnim stanjem gospodinjstev, zmanjšal pa se je delež zadovoljnih z osebnim zaposlitvenim položajem. Zadovoljstvo z osebnim finančnim stanjem se je v začetku leta 2023 povečalo na največji delež doslej (75 %), medtem ko se je zadovoljstvo z osebnim zaposlitvenim položajem z najvišje ravni v letu 2022 (71 %) zmanjšalo na 66 %. Delež zadovoljnih z gospodarskim stanjem v državi se je z zgodovinsko najvišje ravni sredi leta 2022 (64 %) zmanjšal na 49 %. Tudi pričakovanja glede izboljšanja gospodarskega stanja v državi za naslednjih 12 mesecev so se zmanjšala, potem ko so se zmanjšala že v letu 2022. Nasprotno na ravni povprečja EU zaznavamo povečevanje deleža zadovoljnih z gospodarskim stanjem v EU in tudi naraščanje pričakovanj za naslednjih 12 mesecev. 

V začetku leta 2023 so anketiranci opazno spremenili prednostna področja oziroma njihovo izpostavljenost glede na leto 2022 na vseh treh ravneh (na osebni, državni in ravni EU) ocenjevanja. Na osebni ravni je v primerjavi z letom 2022 vrstni red ključnih problematik ostal enak, spremenila pa se je njihova izpostavljenost. Še vedno so anketiranci najbolj izpostavili rast inflacije in življenjskih stroškov (45 %), a manj kot leta 2022 (54 %). Na drugo mesto so postavili problematiko zdravja (26 %, povečanje za 2 o. t. glede na 2022). Na državni ravni so se prednostna področja zamenjala, saj se je izpostavljenost inflacije in življenjskih stroškov z 59 % zmanjšala na 38 %, ponovno pa je bila najbolj pereča problematika zdravja (s 23 % na 50 %). Izpostavljenost problematike dobave energije se je z 32 % zmanjšala na 25 % na državni ravni, zmanjšala pa se je tudi na ravni EU, tako kot mednarodne razmere in podnebna kriza, pri čemer se je povečala izpostavljenost problematike imigracije (19 %) in stanja EU (18 %). 

Izdatki za socialno zaščito so se zaradi epidemije leta 2020 v Sloveniji zelo povečali (nominalno za 14,3 %), višji so bili tudi v povprečju EU (za 8,3 %). V Sloveniji so znašali 12 mrd EUR, merjeni v deležu BDP in v standardih kupne moči (SKM) na prebivalca pa so še vedno zaostajali za povprečjem EU. V deležu BDP so bili v obdobju 2008–2020 v povprečju letno za 4,1 o. t. nižji od povprečja EU (v zadnjih petih letih pa za 4,8 o. t.). V SKM na prebivalca pa so izdatki za socialno zaščito v letu 2020 dosegli 72,2 % povprečnih izdatkov EU, kar je največ po letu 2011. Od krize leta 2008 se je namreč ta delež (74,5 %) manjšal zaradi varčevalnih ukrepov in uveljavitve nove socialne zakonodaje ter leta 2016 dosegel najnižjo raven (68,0 %). Med posameznimi področji izdatkov je Slovenija za izdatke za druge oblike socialne izključenosti (tj. izdatke za najrevnejše) v obdobju 2008–2020 namenila enako, kot znaša povprečje EU (v zadnjih dveh letih pa že nekoliko več). Na drugem mestu po višini doseganja povprečja EU so izdatki za področje bolezen in zdravstveno varstvo (2020: 83,6 %; 2008–2020: 79,4 %).

Pretežni delež izdatkov za socialno zaščito je v Sloveniji in EU namenjen za področji starost ter bolezen in zdravstveno varstvo, leta 2020 pa so se izrazito povečali izdatki za brezposelnost. Slovenija za dve največji področji v strukturi izdatkov namenja nekoliko več kot EU. Leta 2020 je za področje starost namenila 38,9 % (EU: 38,6 %), za bolezen in zdravstveno varstvo pa 33,7 % (EU: 29,1 %). Izdatki za prvo področje v zadnjih letih naraščajo zaradi povečevanja izdatkov za pokojnine. Za drugo področje se povečujejo zaradi višjih izdatkov za zdravstveno varstvo (gl. kazalnik 3.12) in več bolniških odsotnosti (gl. kazalnik 3.6). Tretji največji delež v strukturi izdatkov je bil leta 2020 v EU (8,3 %) in Sloveniji (7,5 %) namenjen družinam in otrokom. Zaradi interventnih ukrepov med epidemijo (povračila nadomestila plače – začasno čakanje na delo, povračila nadomestil za skrajšani delovni čas, začasno denarno nadomestilo ipd. (Černič, 2022)) se je leta 2020 najbolj povečal delež izdatkov za brezposelnost, ki je bil skoraj trikrat večji kot leta 2019 (6,3 %, 2019: 2,3 %), v povprečju EU pa za tri četrtine (7,3 %; 2019: 4,5 %).

Stanovanjski stroški leta 2021 v Sloveniji glede na povprečje EU niso bili visoki, podobno kot v EU so najbolj obremenjevali osebe v gospodinjstvih pod pragom tveganja revščine (PTR). Stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški se je po večletnem zniževanju v letu 2021 spustila na 4,1 % in bila več kot polovico nižja od povprečja v EU (8,3 %), med osebami v gospodinjstvih pod PTR pa 20,9 % (EU: 33 %). V Sloveniji je 20 % gospodinjstev oz. 27 % gospodinjstev v prvem dohodkovnem kvintilu živelo v stanovanju v slabem stanju, kar je vplivalo na visoke stanovanjske stroške. V najslabšem položaju so bili upokojenci, predvsem invalidski upokojenci, delovni invalidi in upokojenci v samskih gospodinjstvih (Kump in Stropnik, 2022), kar je oteževalo prenovo stanovanj. S stanovanjskimi stroški so bili še naprej najbolj obremenjeni najemniki z najemnino po tržni ceni, vendar se je njihov delež v obdobju 2016–2021 zmanjšal za 11,4 o. t. in se spustil pod povprečje EU (na 17,6 % EU ocena: 21,2 %).

Stopnja hude stanovanjske prikrajšanosti (HSP) je bila v Sloveniji nizka v primerjavi s povprečjem EU, izstopala pa je visoka stopnja stanovanjske prikrajšanosti (SP) zaradi slabega stanja stanovanja. Stopnja HSP se je po nekajletnem zmanjševanju v letu 2020 spustila na najnižjo raven do sedaj (3,1 %; EU: 4,3 %), višja je bila med osebami v gospodinjstvih pod pragom tveganja revščine (PTR). SP pa je bila med najvišjimi v EU, saj je slaba petina oseb živela v gospodinjstvu v slabem stanju stanovanja zaradi starega in slabo vzdrževanega stanovanjskega sklada. Leta 2022 je bila SP najvišja v pomurski regiji in jugovzhodni Sloveniji (23 %). 

V obdobju 2015–2022 sta se stopnji (resne) materialne in socialne prikrajšanosti v Sloveniji in povprečju EU hitro zniževali, preprečevanje absolutne revščine ostaja izziv v Sloveniji in EU. V zadnjih šestih letih sta se stopnji (resne) materialne in socialne prikrajšanosti (MSP) znižali bolj kot v povprečju EU in dosegli najnižjo raven, podatek resne MSP za leto 2022 pa kaže nadaljnje znižanje za 0,4 o. t. Kljub spodbudnim trendom ostajajo številni prebivalci še naprej ujeti v životarjenje pod minimalnimi življenjskimi razmerami (absolutna revščina), kar država blaži z denarno in materialno pomočjo: v povprečju leta 2022 je bilo do denarne socialne pomoči (DSP) upravičenih 81.821 oseb, do izredne DSP 8.895 oseb, do varstvenega dodatka (VD) pa 23.378 oseb; materialno pomoč v hrani in oblekah je prejelo 150.825 oseb, predvsem ženske in otroci do 15. leta starosti (MDDSZ, 2022d, 2023). Upravičenost do prejemkov DSP in VD ter višina pomoči (cenzus) sta odvisna od vrednosti, ki se po zakonu vsakih šest let določi z osnovnim zneskom minimalnega dohodka (OZMD). Po vsaki novi določitvi OZMD se njegova vrednost praviloma iz leta v leto oddaljuje od minimalnih življenjskih stroškov in praga tveganja revščine, zato je bila v letu visoke inflacije in velike draginje ta vrzel še večja kot sicer. Ustrezna višina socialnih transferjev (namenjenih za preživetje tistih, ki si tega sami niso zmožni zagotoviti) je pomembna za preprečevanje absolutne revščine in za ohranjanje človekovega dostojanstva (gl. poglavje 3.3).

Finančni položaj gospodinjstev se je zaradi epidemije in draginje nekoliko poslabšal, a ostaja boljši kot v povprečju EU. Kljub draginji se delež gospodinjstev s finančnimi težavami (se zadolžujejo ali živijo od prihrankov) iz najnižjega dohodkovnega kvartilnega razreda v letu 2022 ni povečal na raven iz začetka leta 2021, k čemur so pomembno prispevali tudi ukrepi države, v povprečju EU pa se je položaj revnih gospodinjstev v letu 2022 zaostril (gl. poglavje 3.3). Gospodinjstva s finančnimi težavami so svoje finančne potrebe tudi v letu 2022 še naprej v večji meri premoščala s porabo prihrankov, nekoliko pa se je povečal tudi delež gospodinjstev, ki so se zadolževala.

Potem ko so se izpusti toplogrednih plinov (TGP) v prvem letu epidemije 2020 zmanjšali na najnižjo raven v zadnjih dveh desetletjih, so se v letu 2021 z višjo gospodarsko aktivnostjo nekoliko povečali. Po zmanjšanju v gospodarski in finančni krizi, povečanju v obdobju 2015–2017 in nato ponovnem zmanjševanju na najnižjo raven v letu 2020 so v letu 2121 znašali 16,1 mio ton ekvivalenta CO2. To je bilo za 0,8 % več kot v letu prej in za 14 % manj kot v letu 2000. K skupnemu povečanju v zadnjem letu so glavnino prispevali večji izpusti iz dejavnosti prometa (za 14 %), kjer jih sicer nastane največ, nekoliko pa so se povečali tudi iz goriv v industriji (za 2 %). V kmetijstvu so ostali na ravni iz leta prej, v drugih skupinah pa so se zmanjšali. V sektorjih, ki so vključeni v sistem trgovanja s pravicami (ETS sektor) in kjer so se izpusti v daljšem obdobju zmanjšali bolj, na okoli tretjino skupnih izpustov, so bili manjši za 7 %. V sektorjih, ki v shemo trgovanja niso vključeni (neETS sektor), so se povečali za 5,5 %. Po kvartalnih ocenah so se izpusti TGP v letu 2021 povečali tudi v povprečju EU. Povečanje se je v Sloveniji in povprečju EU po zadnjih razpoložljivih ocenah nadaljevalo še v prvi polovici leta 2022 (Eurostat, 2023), kar lahko povezujemo z nadaljevanjem rasti gospodarske aktivnosti ob večji rabi tekočih goriv. 

Ob višji gospodarski rasti se je v letu 2021 ponovno nekoliko povečala tudi emisijska produktivnost, ki pa je nižja kot v povprečju EU in zaostanek se ne zmanjšuje. Rast emisijske produktivnosti, merjena z razmerjem med BDP in izpusti TGP, ki je v času finančne in gospodarske krize v obdobju 2008–2014 nekoliko zastala, se je po njej, podobno kot v EU, ponovno pospešila. Nekoliko se je izboljšala tudi v letu 2021, ko se je gospodarska rast povečala bolj kot izpusti plinov. Zaostanek za povprečjem EU pa se v zadnjih letih ni opazneje spremenil. V letu 2020, ki je leto z zadnjim mednarodnim podatkom, je bilo v Sloveniji na enoto izpuščenih TGP ustvarjenega za okoli 13 % manj BDP kot v povprečju EU, kar je približno enak zaostanek kot v letu 2015. 

Primarna raba energije se je zlasti zaradi rabe v prometu med epidemijo covida-19 močno zmanjšala, v letu 2021 pa povečala. Po zmanjšanju ob manjši gospodarski aktivnosti v obdobju 2009–2013, spremembah v termoenergetiki in v nekaterih letih manjše potrebe po ogrevanju so na gibanja v zadnjih nekaj letih poleg naraščajoče rabe v prometu vplivali tudi drugi dejavniki. Med njimi so letna nihanja vodostajev rek in redni letni remonti jedrske elektrarne. Raba energije se je ponovno zmanjšala ob umirjanju gospodarske rasti v letu 2019, še bolj pa ob zajezitvenih ukrepih v epidemiji leta 2020. V tem letu se je z zmanjšanjem rabe v prometu (za 18 %) skupna raba zmanjšala za okoli 6 %. Gibanja energetske učinkovitosti so bila tudi zaradi zmanjšane aktivnosti v krizah (ekonomski in finančni v letu 2009 ter zaradi pandemije covida-19 v letu 2020) ugodna, cilja zmanjšanja primarne in končne rabe energije iz strategije Evropa 2020 pa lažje dosegljiva. Z umirjanjem epidemije in ukinjanjem omejevalnih ukrepov se je v letu 2021 raba energije v prometu močno povečala (za 14 %) in tako najbolj prispevala k dvigu skupne rabe energije za več kot 3 %. Ocenjujemo, da se raba energije v letu 2022 ob nekoliko spremenjeni strukturi (večji rabi tekočih goriv in lesa ter manjši rabi hidroenergije, premoga in plina) ni dosti spremenila.

Zaostanek energetske produktivnosti za povprečno v EU se je zmanjšal na manj kot desetino. Rast energetske produktivnosti, ki je razmerje med ustvarjenim BDP in celotno rabo energije, je zastala le v prvih letih gospodarske in finančne krize, tako da je bila leta 2011 za petino nižja kot v povprečju EU. Od takrat je večinoma naraščala hitreje kot v EU, tako da se je zaostanek Slovenije manjšal, še posebej v letu 2021, ko je bila rast BDP višja, rast rabe energije pa za kar polovico nižja kot v EU. V tem letu je zaostanek znašal okoli 8 %, kar je najmanj po letu 1995, odkar so na voljo podatki. Predvidevamo, da se je energetska produktivnost izboljšala tudi v letu 2022, z višjo rastjo BDP kot rabe energije. 

Tudi končna raba energije se je od leta 2005 zmanjševala podobno kot v EU. Končna raba se je zmanjšala zlasti po letu 2008, po letu 2014 pa povečala. V industriji se je zmanjšala predvsem zaradi posodobitve proizvodnje aluminija, v zadnjih letih pa se je ob konjunkturi znova krepila. Raba energije v gospodinjstvih se je zmanjšala zaradi toplejših zim, energetske sanacije stavb, uporabe delilnikov toplote in sodobnejših ogrevalnih naprav. Raba v prometu pa je zaradi povečanega tranzita po širitvah EU porasla, ob nihanjih ostala velika in v letu 2021 je največ prispevala k skupnemu povečanju rabe energije.

Delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije se je po letu 2005 povečal skromno in Slovenija je med le nekaj državami članicami EU, ki so te deleže tudi v letu 2021 morale dokupiti. Delež rabe OVE se je bolj povečal v gospodarski in finančni krizi leta 2009, ko je ob skoraj nespremenjeni rabi OVE močno upadla skupna končna raba energije, podobno pa je bilo tudi v letu 2020 ob epidemiji. V obeh letih se je povečal za več kot 2 odstotni točki. Med obema krizama je nihal glede na rabo lesa za ogrevanje in rabo hidroenergije, znatnejšega povečanja pa ni bilo. Skupna raba OVE se je v Sloveniji v obdobju 2005–2021 povečala za 18 %, v povprečju EU pa se je več kot podvojila. Slovenija, kljub povečanju, tudi v letu 2021 ciljnega deleža OVE (25 %) ni dosegla, manjkajoče deleže pa je podobno kot v letu prej kupila od Češke. Deleže so v letu 2021 ob Sloveniji dokupovale le še tri države (Luksemburg, Malta in Belgija), ki pa so si za uvajanje OVE po letu 2005 precej bolj prizadevale in njihovo rabo za nekajkrat povečale. V Sloveniji so zaradi slabe dinamike zelo oddaljeni tudi cilji za prihodnja leta. Za leto 2022 ocenjujemo, da se delež OVE ob manjši rabi hidroenergije ni dosti spremenil.

V strukturi OVE je v Sloveniji velik delež klasičnih in manjši delež drugih virov. Delež klasičnih OVE, med katere prištevamo les in hidroenergijo, je v Sloveniji še vedno nad 80 %, v EU pa pod 60 % skupne rabe OVE. Ohranjanje obsežne rabe lesa za ogrevanje je zaželeno, a hkrati z vidika onesnaževanja zraka s prašnimi delci ob nepravilni uporabi ni ugodno. Delež drugih OVE, to je vetrne, sončne in geotermalne energije, biogoriv, toplotnih črpalk in bioplina, pa je med najmanjšimi v EU. Zaostanek je največji pri uporabi vetrnic: ta delež je v Sloveniji 0,04 %, v povprečju EU pa 15,9 % vseh OVE. 

Podpore OVE so se zlasti zaradi visokih tržnih cen elektrike in manjše proizvodnje hidroelektrarn v letu 2022 znižale. Skupne podpore so obsegale okoli 73 mio EUR in so bile medletno nižje za 30 %. Sončnim elektrarnam je bilo namenjenih 73 % skupnih podpor, elektrarnam na biomaso 12 %, bioplinskim elektrarnam 7 % in prav toliko še vsem drugim. Znesek podpore na enoto proizvodnje je pri sončnih elektrarnah še vedno več kot dvakrat višji kot pri drugih. 

V Sloveniji je blagovni promet zaradi tranzitne lege države zelo gost, ob veliko prepeljanega blaga po železnici pa je delež cestnega v spodnji tretjini držav EU. V daljšem obdobju se je delež cestnega prometa nekoliko zmanjšal, na manj kot dve tretjini, v povprečju EU pa rahlo povečal, na več kot tri četrtine. Zgolj v letu 2020 se je ob ukrepih v epidemiji covida-19 obseg blagovnega prometa medletno zmanjšal za nekaj odstotkov, precej bolj kot v povprečju EU in bolj v železniškem kot v cestnem prometu. V obdobju 2005–2020 se je v Sloveniji obseg cestnega prometa povečal za četrtino, železniškega pa za skoraj polovico, medtem ko se je v EU obseg cestnega povečal za desetino in železniškega zmanjšal za nekaj odstotkov. Prevozi glavnega železniškega operaterja so se v tem obdobju bolj povečali pri izvozu blaga, manj pa pri uvozu in tranzitu. Cestni blagovni promet se je v Sloveniji povečeval zlasti z večanjem tranzitnega prometa, tako da že več kot tri četrtine prevozov v državi opravijo tuji prevozniki, kar je povezano z majhnostjo in tranzitno lego države. Obseg skupnega blagovnega prometa na prebivalca je v Sloveniji razmeroma velik (v letu 2020 za 29 % večji kot v povprečju EU, večji je bil le v šestih članicah). V tem je bilo cestnega prometa na prebivalca več za skoraj desetino, železniškega pa 2,7-krat toliko kot v povprečju EU. Velik del železniškega prometa je vezan na pretovor v koprskem pristanišču, ki ga bo začeta posodobitev železnice med Divačo in Koprom ter nekaterih drugih odsekov, načrtovanih tudi s pomočjo sredstev iz načrta za okrevanje in odpornost, še okrepila. Ocenjujemo, da se je delež cestnega blagovnega prometa v letu 2021 precej povečal, saj se je železniški prevoz med epidemijo zmanjšal bolj, nato pa okreval počasneje kot cestni, v letu 2022 pa se deleža ob šibki rasti obsega obeh načinov prevoza verjetno nista dosti spremenila.

Prevoz z osebnimi vozili je prevladujoči način potniškega prometa v vseh državah članicah EU, v Sloveniji pa je ta delež med največjimi. To lahko delno pripišemo razgibanosti reliefa in razpršeni poselitvi, ki kljub subvencijam omejujeta večjo razvejanost in rentabilnost javnega potniškega prometa. Težave pri dostopu do njega ima v Sloveniji večji del prebivalcev kot v povprečju EU (v letu 2012 v Sloveniji četrtina, v povprečju EU petina). Ob takšni strukturi potniškega prevoza, kjer je javni prevoz v primerjavi s prevozom z avtomobilom relativno manj v uporabi, je tudi delež stroškov prevoza v skupnih izdatkih gospodinjstev večji (v Sloveniji 18 %, v EU 12 %). V letu 2020 so bile v epidemiji velike omejitve javnega potniškega prometa, in čeprav je bil zaradi zapiranja občin in karanten omejen tudi prevoz z avtomobili, se je že sicer majhen delež javnega potniškega prometa v skupnem prometu dodatno zmanjšal. Za leti 2021 in 2022 ocenjujemo, da se je z normalizacijo prometa njegov delež ponovno nekoliko povečal.

Snovna produktivnost med leti precej niha zlasti v povezavi s spremembami v gradbeni dejavnosti, v zadnjem desetletju pa se vrzel do povprečja EU ni opazneje zmanjšala. Snovna produktivnost, merjena z razmerjem med BDP ter porabo surovin in materialov, se je ob zmanjšani gradbeni aktivnosti najbolj povečala v obdobju 2007–2012. Upad gradbene aktivnosti je bil povezan z gospodarsko in finančno krizo ter dokončanjem avtocestnega križa (ki je bil večinoma zgrajen do leta 2009). Močno se je zmanjšala poraba nekovinskih mineralov, ki je pred tem presegala dve tretjini celotne porabe snovi. Ob nekovinskih mineralih so na zmanjšanje skupnega obsega porabe snovi po letu 2011 opazneje vplivale tudi spremembe v termoenergetiki z manjšo porabo premoga. V letu 2019, ko se je rast opravljenih gradbenih del znova zelo umirila, je poraba nekovinskih mineralov upadla za skoraj 15 %, kar je povzročilo znatno izboljšanje snovne produktivnosti. V letu 2020 so ukrepi ob epidemiji vplivali zlasti na večje znižanje rabe tekočih energentov, skupna raba snovi pa je upadla manj kot BDP, tako da se je snovna produktivnost znova nekoliko poslabšala. V letu 2021 se je ponovno zelo povečala raba nekovinskih mineralov (za 21 %), raba peska in gramoza pa je bila največja po letu 2010. Rast celotne rabe snovi se je skoraj izenačila z visoko rastjo BDP, tako da je snovna produktivnost ostala približno enaka. Ker se je v EU raba snovi povečala bolj kot BDP, se je zaostanek snovne produktivnosti za povprečno v EU nekoliko zmanjšal. Ocenjujemo, da se snovna produktivnost v letu 2022 kljub nekoliko večji rabi tekočih goriv, lesa in nekovinskih mineralov ni pomembneje spremenila. 

Stopnja samooskrbe s snovjo je v Sloveniji nekoliko višja kot v povprečju EU. Slovenija je z nekaterimi viri dobro preskrbljena. V strukturi domače izkoriščene snovi je več kot polovico peska, gramoza, apnenca in sadre, pomembni domači viri pa so še kmetijski pridelki, lignit in les. V Slovenijo je neto uvožene okoli 12 % skupne porabe snovi. V strukturi neto uvoza je bilo leta 2021 največ naftnih proizvodov, plina, rud železa in barvnih kovin ter kmetijskih pridelkov. Ob tem je bil po žledolomu v letu 2014 razmeroma velik le neto izvoz lesa, zlasti hlodovine, ki pa se je v letih 2020 in 2021 že precej znižal na pred žledolomom primerljive ravni. Neto izvoz surovin sicer v izračunu domačo porabo snovi zmanjšuje, z vidika učinkovitejše rabe virov pa je bolj smiselna njihova predelava v domači predelovalni industriji, ki ustvarja višjo dodano vrednost.

Potem ko se je količina nastalih odpadkov v krizi zaradi pandemije covida-19 leta 2020 zmanjšala, se je z večjo gospodarsko aktivnostjo v letu 2021 ponovno povečala. V tem letu je nastalo 9,4 mio ton odpadkov, kar je 1,5 tone na prebivalca. To je bilo za 23 % več kot v letu prej oz. več kot dvakrat toliko kot leta 2012, ko je bila količina v opazovanem obdobju po letu 2000 najmanjša. Količina se je razmeroma bolj povečala pri odpadkih iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti, kjer jih nastane večina. V strukturi zaradi specifične teže prevladujejo mineralni oz. gradbeni odpadki, ki so v letu 2021 sestavljali več kot 70 % vseh odpadkov. Komunalni odpadki, ki so sestavljali 12 % vseh odpadkov in so v preračunu na prebivalca pod povprečjem EU, so se povečali za 6 %, na 518 kg na prebivalca, kar je največ v zadnjem desetletju. Skupna količina odpadkov v gospodinjstvih se je povečala za 11 %, v tem pa so se zbrani mešani odpadki nekoliko zmanjšali. Količina nevarnih odpadkov, ki se dolgoročno povečuje, se je povečala za 1 %, njihov delež v skupnih odpadkih pa se je zmanjšal na 1,5 %.

Z večjo količino nastalih odpadkov se je v letu 2021 povečala tudi njihova predelava, vendar sorazmerno manj. S končnim postopkom predelave je bilo v tem letu predelanih 8,1 mio ton odpadkov, kar je 20 % več kot v letu prej. Zaradi razmeroma velikega povečanja mineralnih odpadkov je v strukturi postopkov predelave prevladovalo zasipanje (57 %), deleža recikliranja (41 %) in sežiganja odpadkov za pridobivanje energije (2 %) pa sta upadla. Delež recikliranja odpadkov skupaj brez mineralnih se je po letu 2010 povečal in je v mednarodni primerjavi precej velik. Podobno velja tudi za recikliranje komunalnih odpadkov. Odlaganje na odlagališča, ki je najmanj zaželeno ravnanje, se še naprej zmanjšuje. Pri tem se je za 13 % zmanjšalo tudi odlaganje komunalnih odpadkov, ki so že v treh četrtinah zbrani ločeno. 

V letu 2021 so bili okoljski davki za 5 % višji kot v letu prej, a hkrati za desetino nižji kot v letu 2019. Potem ko so se prihodki od okoljskih davkov po večletni rasti prvič znižali v letu 2018 (za 1,2 %) in se nato v letu 2020 zaradi manjše gospodarske aktivnosti v epidemiji covida-19 ter znižanja trošarin na bencinsko in dizelsko gorivo znižali še bolj (za 14,4 %), so se v letu 2021 zvišali. Rast je izhajala iz višjih prihodkov od davkov na energijo (za 7,8 %), ki v strukturi okoljskih davkov močno prevladujejo. Kljub zvišanju pa skupni prihodki od okoljskih davkov v tem letu še niso dosegli ravni iz leta 2019; nekoliko višji so bili le davki na onesnaževanje, katerih delež v okoljskih davkih pa je skromen. Po predhodnih podatkih državnega proračuna za leto 2022 prihodki od trošarin na energente niso dosegli svoje ravni iz leta 2019 niti v tem letu. Te trošarine so bile namreč v okviru ukrepov za blaženje posledic energetske draginje znižane, hkrati pa je bila v nekaterih mesecih tudi ukinjena okoljska dajatev za obremenjevanje zraka z izpusti CO₂. Takšna gibanja z vidika zelenega prehoda in doseganja dolgoročnih podnebnih ciljev niso spodbudna, saj lahko okoljski davki kot pomembni cenovni znaki precej pripomorejo k doseganju zastavljenih podnebnih ciljev, njihovo zniževanje in uvajanje raznih izjem, kot so olajšave in subvencije, pa doseganje teh ciljev močno otežita. 

Slovenija se po obremenitvi z okoljskimi davki glede na BDP kljub večletnemu zniževanju še vedno uvršča med prvo tretjino držav članic EU. Delež prihodkov od okoljskih davkov glede na BDP je bil v Sloveniji leta 2021 za 0,54 o. t. večji kot v povprečju EU, razlika pa se je glede na leto 2013, ko je bilo preseganje največje (za 1,45 o. t.), prepolovila. Velik delež v Sloveniji izhaja predvsem iz visokih prihodkov od davkov na energijo, kar je povezano z obsežno rabo pogonskih goriv v cestnem prometu in tranzitne geografske lege Slovenije, pa tudi razpršene poseljenosti prebivalstva in slabše razvitega javnega prevoza. 

Ekološki odtis, ki je sintezni kazalnik okoljskega razvoja, se je v obdobju 2015–2018 povečal in bil nad evropskim povprečjem, kar kaže na precejšnje in naraščajoče obremenjevanje okolja. Izražen je v standardizirani enoti biološko produktivne površine, t. i. globalnih hektarjih (gha). To je rodovitna površina, potrebna za zadovoljitev človekovih potreb po hrani in za ohranjanje njegovega življenjskega sloga ter odlaganje pri tem nastajajočih odpadkov. V strukturi je največ (i) ogljičnega odtisa zaradi velikih izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, sledita pa mu (ii) biološki odtis, to je odtis obdelovalnih površin, gozdov, pašnikov in drugih rodovitnih površin, ter (iii) odtis infrastrukture, to je pozidanih površin. V Sloveniji se je ekološki odtis v recesiji znižal, potem pa nasprotno kot v evropskem povprečju zvišal in v letu 2018 znašal 5,37 gha/osebo. Razkorak do evropskega povprečja se je v zadnjih letih povečeval, v letu 2018 na okoli 13 %. To kaže na gospodarski razvoj ob razmeroma veliki porabi naravnih virov in onesnaževanju okolja ter je v nasprotju z zastavljenim ciljem v SRS. 

Z razmeroma visokim ekološkim odtisom je bil velik tudi ekološki primanjkljaj, ki je razlika do biološke zmogljivosti narave. Biološka zmogljivost oziroma biokapaciteta narave so tiste biološko produktivne površine, ki so se sposobne regenerirati. Podobno kot ekološki odtis so preračunane v globalne hektarje, pri čemer vsak globalni hektar proizvede enako količino biološke vrednosti. Biokapaciteta narave je precej stabilna in se med leti bistveno ne spreminja. V Sloveniji največjo vrednost prinašajo gozdovi, ki pa kljub veliki površini ne zadostujejo za absorpcijo izpustov ogljikovega dioksida. Delež preostalih površin, predvsem obdelovalnih zemljišč in ribolovnih območij, je v primerjavi s povprečjem Evrope razmeroma skromen. Rezultati zadnjih izračunov so pokazali, da ekološki odtis Slovenije (5,4 gha/osebo) znaša dvainpolkrat toliko, kot je biološka zmogljivost obnavljanja njene narave (2,2 gha/osebo). Ekološki primanjkljaj je izkazan tudi za večino držav v Evropi, presežek pa le za nekatere države na severu, ki imajo trajnostno naravnano gospodarstvo in razmeroma obsežna ribolovna območja. V Sloveniji je ekološki primanjkljaj (–3,2 gha/osebo) precej večji kot v povprečju sveta (–1,2 gha/osebo) in tudi večji kot v povprečju Evrope (–1,8 gha/osebo). 

Kmetijska zemljišča v uporabi (KZU) v Sloveniji zavzemajo precej manjši del skupne površine kot v povprečju EU, a njihova razmeroma skromna površina je v zadnjem desetletju po daljšem upadanju ostala stabilna. Površina KZU, ki je osnovni potencial prehranske varnosti, je v letu 2021 znašala 479 tisoč hektarjev, kar je 23,7 % celotne površine države. To je bilo nekoliko manj kot v letu 2020, a približno enako kot pred desetletjem. Bolj se je zmanjšala pred tem, zaradi opuščanja kmetovanja, zaraščanja z gozdom in pozidave, tako da je bila leta 2021 za 14 % manjša kot ob osamosvojitvi države. Zmanjševanje zaraščanja in neobdelanosti površin ter trajna zaščita predvsem najboljših kmetijskih zemljišč pred spremembami v namenski rabi ostajajo prednostne naloge tudi v prizadevanjih za doseganje cilja SRS 2030, ki je več kot 24 % KZU v skupni površini države.

V luči zagotavljanja ustreznih razmer za lokalno pridelavo hrane je skrb vzbujajoča zlasti skromna površina obdelovalnih površin. Struktura kmetijskih zemljišč se bistveno ne spreminja. Po površini obdelovalnih površin (njiv), ki so z vidika zagotavljanja prehranske varnosti najpomembnejša kategorija zemljišč, je Slovenija že dlje časa uvrščena med zadnje štiri države EU. V Sloveniji njive sestavljajo 36,6 % KZU oz. 8,3 ara na prebivalca, v povprečju EU pa 61 % KZU oz. 22 arov na prebivalca. Pridelavi zelenjave je namenjenih manj kot 4 % teh površin, skoraj štiri desetine pa pridelavi zelene krme za živali. Krma se prideluje tudi na trajnih travnikih in pašnikih, ki pokrivajo večji del, skoraj 60 % KZU. S trajnimi nasadi, predvsem vinogradi in sadovnjaki, je zasajenih 6 % KZU. 

Ekološka obdelava zemljišč, ki je za varovanje okolja najbolj zaželena, je razširjena bolj kot v povprečju EU in se še naprej povečuje. V letu 2021 je bilo v sistem nadzora vključenih 5 % kmetijskih gospodarstev, ki so obdelovala 10,8 % skupnih KZU, kar je bilo za 4 % več kot v letu prej. Tudi na teh površinah močno prevladujejo trajni travniki in pašniki, namenjeni pridelavi krme (79 %). To ni usklajeno s povpraševanjem, ki je največje pri ekološko pridelani sveži zelenjavi in sadju ter nemesnih predelanih živilih (KIS in MKGP, 2022). Možnosti za povečanje ekološke pridelave so v Sloveniji še precejšnje, tudi zaradi velikega deleža površin na gorsko-višinskih in drugih območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, kjer intenzivna konvencionalna pridelava ni mogoča. 

Kmetijska pridelava v Sloveniji ni med intenzivnejšimi, obtežba zemljišč z živino pa je večja kot v povprečju EU. Intenzivnost kmetovanja je v Sloveniji zmerna, čeprav se z izboljševanjem tehnologije donosi dolgoročno izboljšujejo v rastlinski pridelavi in v živinoreji. Primerjava s povprečjem EU v rastlinstvu pri dveh najpomembnejših poljščinah ne kaže enotne slike – hektarski pridelek pšenice je v Sloveniji običajno manjši, koruze pa večji. Pod vplivom vremena prihaja do izrazitih letnih nihanj, kar se je v sušnem letu 2022 kljub večjim posevnim površinam koruze odrazilo v tretjino nižjem donosu. Obremenjenost okolja z živinorejo, merjena s številom glav velike živine (GVŽ) na hektar, se je v zadnjih letih zmanjšala, zaradi naravnih danosti pa ostaja večja kot v EU, Slovenija se uvršča med prvo tretjino članic. Precej manjša kot v EU pa kljub povečevanju ostaja povprečna mlečnost na kravo. Vzporedno z intenzifikacijo kmetovanja s specializacijo in koncentracijo kmetijske pridelave se v slovenskem kmetijstvu povečuje tudi ekološko kmetovanje, ki poteka v tesnem sožitju z naravo in je okoljsko najmanj obremenjujoče. 

Trend zmanjševanja porabe mineralnih gnojil in prodaje fitofarmacevtskih sredstev (FSS) se je v zadnjih letih nadaljeval. Mineralnih gnojil z dušikom, fosforjem in kalijem (NPK) se je kljub nekoliko večjim kmetijskim površinam v uporabi porabilo manj, po zadnjih podatkih je poraba N in P na enoto površine blizu povprečja EU. Že tretje leto zapored je izrazit tudi upad prodaje skupnih FSS, ki je v letu 2020 ponovno znašala manj kot 5,5 kg na enoto obdelovalne površine, kar pa Slovenijo še vedno uvršča v zgornjo sredino držav EU z znanimi podatki. Mednarodna primerjava je zaradi seštevka snovi z različno stopnjo toksičnosti precej zahtevna, raba pa je ob tem tudi precej odvisna od vrste gojenih rastlin ter vremenskih razmer in posledično pojava bolezni in škodljivcev.

Posek lesa, ki je bil po žledu v letu 2014 zaradi sanacije gozdov razmeroma velik in se je nato po letu 2019 zmanjševal, se je v letih 2020 in 2021 vrnil približno na raven pred žledom. Potem ko je bilo v obdobju 2014–2019 letno posekanega povprečno za okoli polovico več lesa kot v letu 2013, se je posek v naslednjih letih zmanjšal in bil v letu 2021 v tej primerjavi večji le še za 4 %. Tudi intenzivnost poseka, izračunana kot letni posek v razmerju do letnega prirastka lesa, se je znižala približno na raven iz leta pred žledom, na 47 %. Celotni posek je obsegal 57 % možne količine po gozdnogospodarskih načrtih. V obdobju sanacije močno spremenjena struktura poseka se je v letu 2021 ponovno pomaknila v smer, ki je značilna za običajne razmere, saj v tem letu ni bilo naravnih ujm, ki bi povzročile večje poškodbe drevja. Delež sečnje sanitarne narave se je zmanjšal za 16 o. t. na okoli četrtino, posek za nego gozdov, ki je v letih brez posebnosti v veliki večini, pa povečal na okoli 70 % skupne sečnje. Večja sanacija bo ponovno potrebna v naslednjih letih zaradi obsežnega požara poleti 2022 na Goriškem Krasu. 

Z manjšo sečnjo v obdobju 2019–2021 se je zmanjšala tudi proizvodnja lesnih sortimentov, čeprav so možnosti za nadaljnji razvoj gozdno-lesne verige zaradi velike gozdnatosti, zalog lesa in njegove okoljske sprejemljivosti še precejšnje. Proizvodnja, ki se je po žledolomu povečala v vseh kategorijah, najbolj pri najbolj kakovostnem in za dosego višje dodane vrednosti najprimernejšem lesu, je bila v letu 2021 za 9 % večja kot v letu pred žledom. V letu 2021 se je ponovno zmanjšala tudi zunanja trgovina z nepredelanim lesom. Izvoz, ki se je v obdobju po žledu ob nekoliko manjšem uvozu letno povečal povprečno za okoli 60 %, samo hlodov iglavcev pa več kot podvojil, se je v letu 2021 zmanjšal za 14 %. Za nadaljnjo rabo na domačem trgu je ostalo 65 % v tem letu posekane lesne surovine, kar je bilo za 4 o. t. več kot v letu prej. Zmanjšanje izvoza kakovostne surovine je smiselno, ker odpira nove možnosti za doseganje višje dodane vrednosti v nadaljnjih členih gozdno-lesne verige. 

Slovenski vodotoki so, merjeno z biokemijsko potrebo po kisiku, visoko kakovostni. Čistost vodotokov, ki je bila v začetku prejšnjega desetletja blizu povprečja EU, se je po letu 2005 precej izboljšala in je v primerjavi z državami z znanimi podatki v EU že nekaj let v ospredju. Tudi vsebnosti nitratov v podtalnici in fosfatov v rekah, ki v prevelikih odmerkih poslabšujejo kakovost vode, se dolgoročno znižujeta in sta nižji kot v povprečju EU. Manjše onesnaženje, običajno povzročeno z izpusti komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter s spiranjem kmetijskih površin, je posledica precej boljše in obsežnejše obdelave odpadnih voda ter opuščanja gospodarskih aktivnosti, ki so z odpadnimi vodami onesnaževale vodotoke.

Pred izpustom v okolje je prečiščena okoli petina skupne vode, samo komunalne odpadne vode pa okoli dve tretjini. V letu 2021 je bilo v Sloveniji, ki je zaradi pestrih naravnih danosti vodnata država z razmeroma visoko razpoložljivostjo sladkovodnih virov na prebivalca, skupno načrpanih 931,6 mio m³ vode, kar je 7 % manj kot leto prej. Večina te vode je bila iz površinskih vodnih virov (za industrijo), le petina pa iz podzemnih virov (za javni vodovod in namakanje). V okolje je odteklo skupno 974,5 mio m³ odpadne vode. Delež vode, prečiščene pred izpustom, se je v obdobju 2015–2021 z 11 % povečal na 18 %, pri tem pa je večina neprečiščene vode le toplotno onesnažena zaradi rabe v hidroelektrarnah. Med komunalno odpadno vodo iz kanalizacijskih sistemov je bilo v letu 2021 pred izpustom v okolje v čistilnih napravah prečiščenih 69 % vode. 

Kakovost zunanjega zraka je v Sloveniji precej povezana z onesnaženostjo s prašnimi delci (PM), ta pa predvsem z neustreznim zgorevanjem lesne biomase in nizko prevetrenostjo območij. K skupnim izpustom PM₁₀ glavnino prispevajo individualna kurišča (okoli polovico), pretežno zaradi neustrezne uporabe lesa v zastarelih kurilnih napravah in hkrati pogosto neugodnih vremenskih razmer v kotlinah in dolinah celinskega dela države. Pomembnejši prispevek k izpustom PM₁₀ imajo tudi industrijski procesi in raba topil, predvsem gradnja cest (četrtino) in cestni promet (7 %) (ARSO, 2023a). V Sloveniji več kot 70 % onesnaženosti z delci (v EU 60 %) sestavljajo najfinejši delci PM_2,5, ki so zdravju najbolj škodljivi. Povprečna izpostavljenost urbanega prebivalstva prašnim delcem se v zadnjih letih zaradi zmanjševanja izpustov industrije in pod vplivom toplejših zim znižuje, pri najdrobnejših delcih PM_2,5 pa je Slovenija ostala med bolj onesnaženimi v EU. Predvidevamo, da se je kakovost zunanjega zraka v energetski krizi zaradi večje rabe lesa v individualnih kuriščih poslabšala, onesnaženost pa je bila odvisna tudi od vremenskih razmer v kurilni sezoni.

Problematična je tudi lokalno velika prisotnost prizemnega ozona. Ker je nastanek ozona pogojen z dovolj veliko prisotnostjo sončne svetlobe, do njegove čezmerne koncentracije – nasprotno kot pri prašnih delcih – prihaja predvsem poleti. Večinoma je posledica cestnega prometa, ki je večji vir izpustov predhodnikov prizemnega ozona. Ti so se sicer v Sloveniji v zadnjem desetletju zmanjšali največ med državami članicami EU, za okoli tretjino, in so bili v letu 2020 na prebivalca blizu povprečja EU. Koncentracija ozona v zraku je v Sloveniji pod velikim vplivom čezmejnega prenosa. Močno je odvisna od vetrov z zahoda in je najvišja na Primorskem, a je visoka tudi na večini drugih merilnih mest, tudi na podeželju in v višjih legah (ARSO, 2022b). Meritve prizemnega ozona kažejo preseganje dolgoročno naravnanih ciljnih vrednosti povsod po Sloveniji, večletni niz podatkov pa zaradi velike odvisnosti od vremenskih razmer ne izkazuje jasnega trenda. 

Ob nadaljevanju oživljanja obstoječih funkcionalno razvrednotenih območij (FRO) se je nastajanje novih umirilo. Število FRO se je v letu 2023 znižalo pod raven iz prvega evidentiranja leta 2017 (evidenca se posodobi vsaka tri leta). Na 273 območjih se je ponovno vzpostavila dejavnost in so bila iz evidence FRO izbrisana. Novih je nastalo manj, tudi ob upoštevanju dopolnitve evidence s spregledanimi FRO ob prejšnjih evidentiranjih. Med zadnjima popisoma se je na FRO nadaljevala investicijska aktivnost, ki je bila v letu 2022 dodatno spodbujena z izvajanjem kohezijske politike ter načrta za okrevanje in odpornost. To je pospešilo oživljanje predvsem na območjih industrijskih in obrtnih dejavnosti, trgovine in storitvenih dejavnosti, nedograjenih območjih stanovanjske dejavnosti ter na opuščenih gradbiščih. Hkrati se je nadaljevalo opuščanje različnih dejavnosti, predvsem so nastajala območja prehodne rabe.

Oživljanje je bilo okrepljeno v vseh regijah, nove dejavnosti na nekdaj razvrednotenih območjih pa niso vedno sledile prvotni rabi. Četrtina vseh oživljenih območij je bila namenjena industriji, obrti in skladiščenju, a oživljanje je bilo pretežno nenačrtno (gl. poglavje 4). Največ oživljenih območij s to dejavnostjo je v posavski (50 %), primorsko-notranjski in goriški regiji (46 %) (gl. sliko). Druga najpogostejša nova dejavnost na oživljenih območjih je bila namenjena bivanju, v strukturi največ v osrednjeslovenski in posavski regiji (38 % in 33 %). Pri oživljenih dejavnostih za bivanje gre pretežno za izgradnjo elitnih stanovanjskih sosesk, kar pa ne bo bistveno ublažilo primanjkljaja javnih najemnih stanovanj (gl. poglavje 3). Večji delež oživitev je namenjen tudi dejavnosti trgovine in storitev, predvsem v podravski regiji. Povečalo se je tudi oživljanje dejavnosti, kjer investicijska sredstva zagotavljajo lokalne skupnosti (npr. domovi za starostnike, skupnostni prostori, kulturni domovi), največ v pomurski in savinjski regiji, kar je pogosto povezano z izvajanjem kohezijske politike. 

Po zmanjšanju v predhodnih dveh letih se je v letu 2022 zaupanje v večino domačih institucij povečalo, a že leta 2023 ponovno zmanjšalo in ostalo oddaljeno od cilja SRS. Največje in nad povprečjem EU je bilo leta 2006, a se je od takrat močno zmanjšalo. Pri večini institucij je bilo najmanjše ob koncu gospodarsko-finančne krize, v obdobju 2013–2019 pa se je povečalo, vendar ostalo pod povprečjem EU. Med epidemijo, ki je vplivala na spremembe v gospodarstvu in na življenje ljudi, se je zaupanje v ključne institucije države znova zmanjšalo (gl. UMAR, 2021b, 2022e). Poleti 2022 je bilo zaupanje v parlament in vlado največje po letu 2008, v primerjavi z letom prej in tudi s predhodno meritvijo (januar–februar) je bilo večje tudi zaupanje v politične stranke, kar lahko povežemo s političnimi spremembami (volitve v državni zbor). Pozimi 2023 pa je bilo zaupanje v vlado, parlament in politične stranke ponovno manjše in pod povprečjem EU. Povečalo se je zaupanje v lokalne oblasti, ki ostaja institucija z največ zaupanja, najmanj pa prebivalstvo zaupa političnim strankam. 

Zaupanje v EU in večino njenih institucij se je po povečevanju v predhodnih letih v letih 2022 in 2023 zmanjšalo. Največje je bilo leta 2006, najmanjše pa leta 2015. Po povečevanju v obdobju 2015–2021 se je v letih 2022 in 2023 ponovno zmanjšalo. V začetku leta 2023 (zimska meritev) je v EU zaupalo 40 % vprašanih, kar je manj kot v predhodni meritvi (junij–julij 2022) in manj od evropskega povprečja. V primerjavi s predhodno meritvijo se je močno zmanjšalo tudi zaupanje v evropske institucije. V Evropsko komisijo je zaupalo 38 % vprašanih (EU: 46 %), v Evropsko centralno banko 36 % (EU: 46 %) in v Evropski parlament 35 % (EU: 49 %). 

Izvršna zmogljivost, ki meri strateško upravljanje javnih institucij, se v Sloveniji izboljšuje, a ostaja nižja kot v povprečju EU. Indeks izvršne zmogljivosti je del kazalnikov trajnostnega upravljanja in meri delovanje vlade in institucij na osmih področjih: strateška zmogljivost, medresorsko sodelovanje, priprava učinkov predpisov, posvetovanje z javnostmi, komuniciranje, izvajanje zastavljenih ukrepov, prilagodljivost in sposobnost reforme sistema javne uprave. Po letu 2017 sta se vrednost indeksa in uvrstitev med državami članicami EU izboljšali, kljub temu Slovenija zaostaja za povprečjem EU pri večini komponent indeksa. Med epidemijo covida-19 se je vrednost indeksa izboljšala, a se je uvrstitev Slovenije poslabšala za eno mesto (na 19. mesto med državami članicami EU). Slovenija še naprej zaostaja za ciljem SRS, razkorak pa se postopno, a počasi vendarle zmanjšuje. 

Nizka ocena izvršne zmogljivosti nakazuje relativno nizko učinkovitost delovanja institucij države in vlade. V raziskavi SGI (Bertelsmann, 2022) so bile največje pomanjkljivosti zaznane predvsem pri učinkovitem strateškem načrtovanju in organizacijskih reformah, kjer je bil v zadnjih letih narejen omejen napredek, npr. v ustanovitvi ekspertnih posvetovalnih skupin. Med epidemijo covida-19 se je izboljšala ocena prilagodljivosti na novonastale razmere in ocena izvajanja ukrepov, zlasti financiranja, a so te ocene še naprej precej nižje kot v povprečju EU. Močno pa se je poslabšala ocena vladne komunikacije sprejetih politik, kar je bilo deloma povezano z nezadovoljstvom v zvezi s sprejemanjem zajezitvenih ukrepov med epidemijo. V primerjavi z drugimi državami Slovenija zaostaja tudi pri pripravi celovite analize učinkov predpisov (RIA – regulatory impact assessment) na javne finance, gospodarstvo, okolje in celotno družbo. 

Slovenija se na lestvici indeksa vladavine prava uvršča v drugo polovico držav EU, njena uvrstitev pa se od leta 2012 ni bistveno spremenila. Vladavina prava (angl. rule of law) poudarja načelo pravne enakosti in nedotakljivost avtoritete prava in zakona, kar pomeni, da država sama spoštuje pravo, pri čemer je delovanje državnih organov pravno vezano ter so zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine. Z uvrstitvijo v drugo polovico držav EU, ki se v daljšem obdobju (2012–2022) ni opazneje izboljšala, zaostaja za ciljem SRS. Najvišje se uvršča na področju notranjega reda in varnosti, kjer se tudi približa najbolje ocenjenim skandinavskim državam. Blizu povprečja EU pa je le še na področju temeljnih človekovih pravic (dobro ocenjeni kazalniki so pravica do življenja in varnosti, pravica do dela ter upoštevanje zakonov in pravic obtoženca). Za povprečjem EU najbolj zaostaja na področju kazenskega pravosodnega sistema, kjer se v kazalnikih odraža nezaupanje v sodni sistem, predvsem v njegovo neodvisnost. Na pomanjkljivosti delovanja pravne države kažejo tudi nizke vrednosti kazalnikov na področju odgovornosti in pristojnosti vladne politike (npr. kazalnik glede odgovornosti in sankcioniranja državnih uradnikov ob ugotovljenih nepravilnostih, delovanje vlade v skladu z zakonodajo in sodstvom) ter odsotnosti korupcije (npr. v tveganju korupcije uradnikov v izvršilni in zakonodajni veji oblasti). Po Eurobarometru (2021b) so vprašani v Sloveniji slabše kot v povprečju EU seznanjeni z vladavino prava v državi, velik pa je tudi delež vprašanih, ki menijo, da osnovne vrednote EU, kot so človekove pravice, vladavina prava in demokracija, niso dovolj varovane (Slovenija: 62 %; EU: 32 %). 

Predvideni čas reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev, ki se je v obdobju 2008–2019 opazno skrajšal, se je med epidemijo močno podaljšal in še naprej ostal daljši kot v EU. Slovenija je v obdobju 2008–2014 za več kot 40 % zmanjšala predvideni čas trajanja reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev na prvi stopnji, k temu pa je pomembno prispeval projekt odprave sodnih zaostankov in druge strukturne reforme (npr. insolvenčna zakonodaja). Od leta 2014 se je čas trajanja teh zadev podaljšal (350 v letu 2020), s tem pa se je tudi oddaljil od cilja SRS za leto 2030 (200 dni), razkorak do povprečja EU pa povečal. Podobno kot v Sloveniji se je predvideni čas trajanja zadev opazno podaljšal tudi v drugih državah članicah EU. Ob tem predvideni čas trajanja zadev na drugi in tretji stopnji ostaja med najkrajšimi v EU. V primerjavi z drugimi državami najdlje trajajo sodni postopki, povezani s pranjem denarja (925 dni, EU: 336 dni). Zaradi različnih podatkov in metodologije se predvideni čas rešitve razlikuje od trajanja (konkretnih) sodnih postopkov. 

Povprečni dejanski čas reševanja vseh zadev se je skrajšal, pri pomembnejših zadevah pa nekoliko podaljšal. Povprečni čas reševanja vseh zadev se je v zadnjih letih opazno skrajšal in je leta 2022 znašal en mesec. Do leta 2016 se je hitro skrajševal tudi čas reševanja pomembnejših zadev, kar je bilo v veliki meri posledica manjšega pripada novih zadev in večje učinkovitosti sodišč. Po letu 2016 se ni več bistveno spremenil, v zadnjih treh letih se je še celo nekoliko podaljšal. To je bilo med drugim tudi posledica novih pristojnosti, ki jih spremembe zakonodaje nalagajo sodiščem, kljub temu pa so sodišča v večini let rešila več zadev, kot so jih prejela. Omejeno delovanje sodišč zaradi epidemije covida-19 je v letu 2020 vplivalo na reševanje pripada in učinkovitost, a so v letih 2021–2022 sodišča ponovno rešila več zadev, kot so jih prejela. V strukturi nerešenih zadev se je tako delež pomembnejših zadev povečal (46,9 % v letu 2016, 67 % v letu 2022). 

Zaznava korupcije v Sloveniji ostaja na visoki ravni in se je v zadnjih letih še povečala. Indeks zaznave korupcije (angl. Corruption perception index – CPI), ki ga pripravlja Transparency International (2023), temelji na zaznavanju stopnje koruptivnosti javnega sektorja s strani poslovnega sveta, strokovnjakov in analitikov. Na svetovni ravni se Slovenija po zaznavi korupcije uvršča na 41. mesto, med državami članicami EU pa na 16. mesto. V obdobju po letu 2012 ni napredovala, njena uvrstitev se je ob zadnjih dveh merjenjih celo nekoliko poslabšala, v primerjavi s povprečjem EU pa je še povečala zaostanek. Ob zadnjem merjenju je bila vrednost indeksa najnižja od začetka merjenja v letu 2005, na ravni EU pa je kar deset držav, ki so imele ob zadnjem merjenju nižjo vrednost indeksa kot leta 2005. Slovenija je med državami članicami EU (Ciper, Madžarska, Španija in Malta), kjer se je od leta 2012 zaznava korupcije najbolj povečala, ob tem pa se uvršča bolje od večine držav, ki so k EU pristopile po letu 2003. Po Eurobarometru (2022d) v Sloveniji 87 % vprašanih meni, da je korupcija široko prisotna, vendar jih hkrati tudi velika večina z njo ni imela izkušenj. To je treba v veliki meri pripisati dejstvu, da vprašani menijo, da odmevni in veliki primeri korupcije niso oz. niso bili ustrezno sankcionirani, hkrati pa vprašani opozarjajo, da prijavitelji koruptivnih dejanj niso dovolj zaščiteni.

Zadnja tri leta je zaznamovala epidemija covida-19 in z njo povezana kriza, ki je razkrila korupcijska tveganja, predvsem z nabavo medicinske opreme. To je vplivalo na povečanje števila prijav koruptivnih dejanj v prvem letu epidemije (KPK, 2021). V letu 2021 se je število prijav korupcije zmanjšalo in je bilo nižje tudi kot pred epidemijo. Polovica prijav je bila povezana s sumom korupcije, med pomembnejšimi pa so še kršitev določb o nasprotju interesov (14 %) in kršitev integritete javne osebe (5 %). Skoraj 20 % prijav je bilo zavrženih, saj niso bile povezane s kršitvami poslovnika. V primerjavi s predhodnim letom se je nekoliko zmanjšalo tudi število uvedenih prekrškov, za okolico 50 % pa se je povečalo število izdanih priporočil organom javnega sektorja glede korupcijskih tveganj. Največ uvedenih postopkov in izdanih odločb je bilo v zadnjih letih sicer povezanih z ugotavljanjem nasprotja interesov in nezdružljivostjo funkcij (KPK, 2022a). KPK (2022b) je v rednem nadzoru ugotovila, da so bili na splošno postopki nabav zaščitne opreme, potrebne pri spopadanju z epidemijo covida-19, podvrženi povečanim korupcijskim tveganjem, nekatere bolnišnice pa so ob razglašeni epidemiji zaščitna sredstva nabavljale mimo postopkov javnega naročanja. Na podlagi preiskave je bilo uvedenih 29 prekrškovnih postopkov in več priporočil. 

Delež oseb v Sloveniji, ki so poročale, da imajo v svojem bivalnem okolju težave s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem, je bil leta 2020 najmanjši v zadnjih petnajstih letih in je v okviru cilja SRS. Znašal je 7,3 % in je bil, tako kot v večini drugih držav članic EU, nekoliko manjši kot v predhodnem letu, kar bi lahko bilo tudi povezano z omejitvenimi ukrepi za zajezitev širjenja epidemije covida-19. V zadnjih desetih letih je bil vseskozi tudi pod povprečjem EU. Na pojav kriminalitete največkrat vplivajo socialnoekonomski dejavniki, pa tudi družbena klima, bolj je prisoten v urbanih okoljih. Tudi v večini regij se je v letu 2020 zmanjšal delež gospodinjstev, ki so poročala o težavah s kriminalom v svojem bivalnem okolju, najmanjši je bil v koroški regiji (SURS, 2023h). Jugovzhodna Slovenija je še naprej izstopala z največjim deležem, ki je za tri četrtine presegal slovensko povprečje. Kljub zmanjšanju v letu 2020 je tu najbolj porasel primerjalno z letom 2010. Slovensko povprečje so leta 2020 presegale še obalno-kraška, posavska in osrednjeslovenska regija. V zadnji navedeni je delež takšnih gospodinjstev najbolj upadel glede na leto 2010, vendar je leta 2020 še vedno presegal slovensko povprečje. Osrednjeslovenska regija ima območja, ki so najbolj urbanizirana v Sloveniji, s tem pa so možnosti za pojav kriminala večje. Pomembni dejavniki, ki prispevajo k zmanjševanju kriminalitete, so boljša kakovost življenja družin v skupnosti (preprečevanje in zmanjševanje revščine in socialne izključenosti), kakovostno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela v šolah ter širša organiziranost družbenega življenja in nadzora v lokalni skupnosti (Meško in Sotlar, 2012). 

Slovenija je varna država, kar pozitivno vpliva na kakovost življenja. Rezultati Evropske družboslovne raziskave kažejo, da se je po letu 2010 delež anketiranih, ki so imeli osebno izkušnjo z vlomi ali fizičnim napadom, gibal od 9 do 11 % in je bil po podatkih za leto 2020 (10 %) nekoliko manjši od povprečja v raziskavo vključenih držav (11 %) (CJMMK, 2022; ESS-ERIC, 2020). Poleg neposrednih izkušenj s kriminaliteto na kakovost življenja ljudi vpliva tudi občutek ogroženosti v njihovem življenjskem okolju, ki je bil v Sloveniji vseskozi manj pogost kot v povprečju držav, ki so vključene v raziskavo. Leta 2020 se je v Sloveniji 94 % vprašanih počutilo varne, kadar so zvečer sami hodili po svoji soseski, kar je enako kot leta 2018 in precej več od mednarodnega povprečja (76 %).

Po svetovnem indeksu miru se je Slovenija tudi v letu 2022 uvrstila med najmirnejše države sveta in tako ostala v okviru cilja SRS za leto 2030. Slovenija je bila v zadnjem desetletju v svetovnem merilu ena najmirnejših držav. Leta 2022 se je uvrstila na 7. mesto med 163 državami sveta in na 5. mesto med državami članicami EU, svojo uvrstitev pa je v primerjavi s predhodnim letom nekoliko poslabšala. Med deset najboljših držav sveta se je znova uvrstila na področju militarizacije (pred Slovenijo je bila le Islandija) ter družbene varnosti in zaščite, nižje pa se je uvrstila na področju notranjih in mednarodnih konfliktov. K temu sta prispevali še vedno nekoliko slabši oceni odnosov s sosednjimi državami in intenzivnosti organiziranih notranjih sporov. V zadnjih desetih letih ima nekoliko slabšo oceno tudi pri številu varnostnega osebja in policije na 100.000 prebivalcev. Kljub temu so ti kazalniki v primerjavi z drugimi državami relativno dobro ocenjeni, nakazujejo pa posamezne pomanjkljivosti, ki bistveno ne vplivajo na oceno miru v državi. Po svetovnem indeksu miru je bila v letu 2022 Evropa najmirnejša regija na svetu, saj je bilo med prvimi desetimi najmirnejšimi državami sveta kar sedem evropskih (od tega šest držav članic EU). Bližnji vzhod in Severna Afrika (MENA) sta bila najbolj nemirna regija na svetu. Islandija je še naprej najmirnejša država sveta, Afganistan pa najmanj. Od leta 2014 povprečna stopnja miru v državah upada, na kar vplivajo številni dejavniki, v zadnjem obdobju tudi pandemija covida-19 ter vojna med Rusijo in Ukrajino, ki se je začela februarja 2022. Pandemija je številne države pripeljala v gospodarsko in politično krizo, napetosti in negotovosti pa so se odražale predvsem v političnih in družbenih nemirih (gl. UMAR, 2022e; IEP, 2021, 2022a). Vojna in mednarodne sankcije proti Rusiji, ki so povzročile dodatni pritisk na cene hrane in energentov ter motnje v dobavnih verigah, lahko privedejo do poslabšanja prehranske varnosti, povečanja militarizacije in vojaških izdatkov v Evropi ter do večje verjetnosti politične nestabilnosti in nasilnih demonstracij (IEP, 2022a).

Izdatki za uradno razvojno pomoč so bili tudi v letu 2021 precej nižji od mednarodno sprejetih zavez. Uradna razvojna pomoč je podpora razvitih držav trajnostnemu razvoju držav v razvoju. Slovenija je za razvojno pomoč namenila 98,25 milijona evrov oziroma 23 % več kot leto prej, s čimer je povečala delež bruto nacionalnega dohodka (BND), namenjen za to področje, ki pa ostaja močno pod povprečjem EU. Uradni izdatki (0,19 % BND) so precej manjši od mednarodno sprejetih zavez, v skladu s katerimi bi si Slovenija morala prizadevati za povečanje deleža za uradno razvojno pomoč na 0,33 % BND do leta 2030.

Na strukturo sredstev uradne razvojne pomoči je v letih 2020 in 2021 vplivala pandemija covida-19. Razvojna pomoč je seštevek večstranske pomoči (prispevki za redno delovanje mednarodnih organizacij) in dvostranske pomoči. Zaradi pomoči partnerskim državam pri spoprijemanju s pandemijo covida-19 se je v letu 2020 precej povečal obseg sredstev za dvostransko humanitarno pomoč (za 30 %). Največji delež te pomoči je bil namenjen za nujno pomoč in se je financiral večinoma z namenskimi prispevki mednarodnim organizacijam (MZZ, 2022d). Obseg sredstev za humanitarno pomoč se je povečal tudi v letu 2021 (za 36 %), a so bile večina prispevkov pri spoprijemanju s pandemijo donacije cepiv. To se je odražalo v izrazitem povečanju kategorije pomoč projektne narave (za 657 %), ki je obsegala drugi največji delež dvostranske pomoči (36 %). Največji delež so bile ponovno oprostitve šolnin in štipendije (39 %), za katere Slovenija v zadnjih letih namenja največ sredstev (v letu 2021 so se povečale le za 4 %). Zmanjšala pa so se sredstva za ozaveščanje o pomenu mednarodnega razvojnega sodelovanja, znova so bili nižji tudi stroški za oskrbo beguncev in migrantov. Tudi v letu 2021 je Slovenija največ razpoložljive dvostranske pomoči namenila državam regije Zahodnega Balkana, ki so skupaj prejele 55 % te pomoči oziroma 20,04 milijona evrov, kar je največ doslej. Največ te pomoči je bilo znova namenjene področju kakovostnega izobraževanja (oprostitve šolnin in štipendije). Že četrto leto zapored se je povečal tudi obseg večstranske pomoči, kjer je največ (83 %) pomoči namenjene razvojnemu sodelovanju v okviru EU, a je na povečanje obsega sredstev za uradno razvojno pomoč v letu 2021 pomembneje vplivala rast dvostranske razvojne pomoči, predvsem v obliki donacije cepiv proti covidu-19 (MZEZ, 2023c).