Bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči je leta 2013 ostal na najnižji ravni od začetka krize, prvi podatki za leto 2014 pa nakazujejo prekinitev negativnih trendov. Po zadnjih podatkih Eurostata je BDP na prebivalca po kupni moči v letu 2013 znašal 21.800 SKM. Slovenija se je pred krizo po tem kazalniku približevala EU in leta 2008 dosegla 89 % evropskega povprečja. Zaradi močnejšega padca gospodarske aktivnosti pa je v naslednjih štirih letih v primerjavi z EU izgubila 7 o. t. in na tej ravni ostala tudi v letu 2013. Prekinitev negativnih gibanj nakazujejo podatki za leto 2014, ko je bila gospodarska rast prvič od začetka krize nekoliko višja kot v EU.

Slovenija je v skupini držav, ki so od začetka krize najbolj poslabšale relativni položaj v gospodarski razvitosti v EU. Bolj kot Slovenija (7 o. t.) so se od povprečja EU od leta 2008 oddaljile Grčija (20 o. t.), Ciper (16 o. t.), Španija in Nizozemska (po 8 o. t.). Po velikosti BDP na prebivalca v SKM so bile v letu 2008 Sloveniji najbližje Grčija in Češka, v letu 2013 pa Češka, Portugalska in Malta. Hkrati so nekatere nove članice močno zmanjšale svoj zaostanek v primerjavi s Slovenijo. Litva in Estonija, ki sta še v letu 1999 beležili samo polovico gospodarske razvitosti Slovenije , sta v letu 2013 za Slovenijo zaostajali samo še za 9 o. t. Od novih članic se je sicer poleg Češke, ki je v letu 2013 dosegla enako gospodarsko razvitost v primerjavi z EU kot Slovenija, naši državi najbolj približala Slovaška (za EU je zaostala za 7 o. t. bolj kot Slovenija). V letu 2013 je v primerjavi s prejšnjim letom svoj položaj glede razvitosti v primerjavi z EU izboljšalo enajst držav, med njimi najbolj Latvija in Litva (po 4 o. t.), enako kot Slovenija ga je zadržalo sedem držav, poslabšalo pa deset držav, najbolj Luksemburg (7 o. t.), ki pa še vedno presega povprečje EU za 157 % in Ciper (4 o. t.). Največji razkorak v kazalniku BDP na prebivalca po kupni moči med državami EU, ki je v začetku prejšnjega desetletja predstavljal razmerje 1:9,8 (Romunija/Luksemburg), se z leti zmanjšuje in je v letu 2013 znašal 1:5,8 (Bolgarija / Luksemburg). 

Produktivnost dela je ob precejšnjem zmanjšanju zaposlenosti od začetka krize v letu 2014 dosegla raven iz leta 2008. Zaradi visokega padca gospodarske aktivnosti se je z začetkom krize leta 2009 zmanjšala kar za 6,1 %. Rast, ki je sledila v naslednjih letih (razen leta 2012), je pretežno izhajala iz prilagajanja zaposlenosti nižji gospodarski aktivnosti in je bila tako ob odsotnosti gospodarskega okrevanja precej skromnejša kot v letih pred krizo ter ni zadoščala za hitrejše približevanje predkrizni ravni. Šele v letu 2014, ko je bilo prvič od začetka krize doseženo tudi povečanje zaposlenosti, je glavni dejavnik njene rasti postalo povečanje bruto domačega proizvoda. Rast produktivnosti se je v zadnjem letu tudi nekoliko okrepila, a je bila precej nižja od večletnega povprečja pred začetkom krize (desetletno povprečje pred začetkom krize je 3,8 %). Skromni rasti produktivnosti od začetka krize je ob šibki znotrajsektorski produktivnosti večine dejavnosti botrovalo tudi krčenje nekaterih v krizi bolj prizadetih delov gospodarstva, zlasti gradbeništva in predelovalnih dejavnosti (za te dejavnosti je po letu 2009 značilen precejšen negativen prispevek medsektorske komponente k rasti produktivnosti). Predelovalne dejavnosti so bile zaradi močnejše znotrajsektorske rasti kljub temu pomembno gonilo okrevanja produktivnosti po letu 2009 (gl. sliko). Poleg njih so k rasti produktivnosti v tem obdobju močno prispevale tudi tržne storitve, med njimi zlasti na znanju temelječe storitve in promet. V letu 2014 pa je na izboljšanje pomembno vplivalo tudi gradbeništvo, ki je vse do leta 2013 zmanjševalo rast produktivnosti celotnega gospodarstva.

Zaostanek Slovenije za povprečjem EU po ravni produktivnosti se počasi zmanjšuje. Raven produktivnosti (izražena v standardih kupne moči) v Sloveniji se je pred krizo približevala povprečju EU in je leta 2008 znašala 83 % evropskega povprečja. Ob manj ugodnem gibanju bruto domačega proizvoda kot v EU se je v letih 2009 in 2010 zaostanek Slovenije v ravni produktivnosti skupaj povečal za 4 o. t. V naslednjih treh letih se je nekoliko znižal (na 19 % v letu 2013), ponovno približevanje evropskemu povprečju pa je v glavnem izhajalo iz večjega zmanjšanja zaposlenosti, rast bruto domačega proizvoda pa je bila nižja kot v EU. Po naši oceni se je v letu 2014 ob višji gospodarski rasti pri nas vrzel do EU v ravni produktivnosti nadalje zmanjšala, a je še ostala nekoliko višja kot ob začetku krize.

V letu 2014 se je izboljševanje izvozne konkurenčnosti nadaljevalo. Slovenija je bila v letih 2008–2012 v skupini držav EU z največjim padcem tržnega deleža blaga na svetovnem trgu (-22,2 %, sedmo mesto), ki je bil deloma tudi posledica regionalne in proizvodne strukture našega izvoza (glej Poročilo o razvoju 2014, 2014). Za približno polovico je bil v tem obdobju nižji padec na trgu pomembnejših trgovinskih partneric, na trgu EU pa je bil za približno dve tretjini nižji. Do obrata v pozitivno smer je prišlo v letu 2013, razpoložljivi podatki za leto 2014 pa kažejo nadaljevanje pozitivnega trenda. Slovenija je bila v obeh letih med članicami EU v skupini z nadpovprečno rastjo tržnega deleža na svetovnem trgu. S tem se je kumulativni padec tržnega deleža na svetovnem trgu od začetka krize zmanjšal za približno tretjino, na trgu pomembnejših partneric smo predkrizno raven deleža že dosegli, v EU pa presegli.

Rast tržnega deleža na svetovnem trgu je bila po letu 2012 posledica splošnega povečanja deležev na naših pomembnejših regionalnih in proizvodnih trgih. Do rasti je prišlo v Nemčiji, Italiji, Avstriji, Hrvaški in Franciji, na Madžarskem, Poljskem in v Združenem kraljestvu ter Rusiji, ZDA in Makedoniji. V letu 2012 je tržni delež predkrizno raven presegel le na nemškem in hrvaškem trgu, leta 2013 še na avstrijskem in italijanskem trgu, v letu 2014 pa še na ameriškem trgu. Hkrati smo rast zabeležili tudi na večini relativno manj pomembnih trgov EU. Po faktorski intenzivnosti so se, z izjemo proizvodov z intenzivno rabo dela, v letu 2013 povečali tržni deleži vseh skupin proizvodov: z intenzivno rabo naravnih virov, nizko, srednje in visoko tehnološko intenzivni proizvodi. Med pomembnejšimi odseki SMTK pa so se povečali deleži medicinskih in farmacevtskih proizvodov, barvnih kovin, kovinskih izdelkov, pogonskih, specialnih in industrijskih strojev ter nafte, naftnih derivatov in električne energije.

V letu 2014 so se stroški dela na enoto proizvoda ponovno znižali. Po triletni neprekinjeni rasti pod vplivom visoke rasti plač (2008 in 2010) in znižanja produktivnosti dela (2009) so se realni stroški dela na enoto proizvoda prvič po krizi znižali leta 2011 zaradi umirjanja rasti plač. Ko je v letu 2012 zaradi manjše gospodarske aktivnosti produktivnost dela spet padla, pa so se ponovno povečali, kljub hkratnemu znižanju plač. Z obnovljeno rastjo produktivnosti dela (zaradi padca zaposlenosti) se je njihova rast v letu 2013 zaustavila. V letu 2014 pa so se po prvih podatkih ponovno znižali predvsem pod vplivom izrazitejše rasti produktivnosti dela, spodbujene z rastjo gospodarske aktivnosti.

V predelovalnih dejavnostih so se stroški dela na enoto proizvoda predkrizni ravni približali bolj kot v celotnem gospodarstvu. V letih 2008–2009 je bil zaradi močnega skrčenja tujega povpraševanja padec dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih nadpovprečno velik, s tem pa tudi padec produktivnosti dela. Kljub skromnejši rasti plač je bila zato višja tudi realna rast stroškov dela na enoto proizvoda. Ti so v predelovalnih dejavnostih začeli upadati že v letu 2010, do leta 2014 pa so upadli precej bolj kot v gospodarstvu. Z oživljanjem tujega povpraševanja je bila zaradi višje rasti dodane vrednosti in večjega padca zaposlenosti produktivnost dela v predelovalnih dejavnostih namreč višja kot v gospodarstvu. Tudi pod vplivom povišanja minimalne plače (zlasti v 2010) je bila sicer višja tudi rast sredstev na zaposlenega, a ne za toliko kot produktivnost dela.

Predelovalne dejavnosti so bile v letu 2014 v skupini držav EU z manjšim kumulativnim poslabšanjem stroškovne konkurenčnosti od začetka krize, relativni položaj gospodarstva pa je bil še vedno precej slabši kot pred krizo. Slovenske predelovalne dejavnosti so bile do leta 2010 med članicami EU z nadpovprečno rastjo, potem pa v skupini z nadpovprečnim padcem realnih stroškov dela na enoto proizvoda. Ti so bili v letu 2014 še za 2 % višji kot leta 2007 (v EU za 4,7 %). V gospodarstvu so bili v tem času višji za 4,3 % (1,9 %).

Deleža izvoza visoko tehnološko zahtevnih proizvodov v blagovnem izvozu se je leta 2013 zvišal na najvišjo raven doslej, zmanjšal se je tudi zaostanek za povprečjem EU. Delež tehnološko visoko zahtevnih proizvodov se je po večletnih skromnih spremembah izraziteje povečal šele v prvih letih krize (2008–2009), ko so se z začetkom gospodarske krize začele močneje krčiti druge, manj konkurenčne, industrije. Izvoz visokotehnoloških proizvodov se je po letu 2009 vseskozi poviševal tudi v absolutnih vrednostih, v letih 2012 in 2013 zopet izraziteje in dosegel najvišji delež v sestavi blagovnega izvoza doslej. S tem se je nadalje znižal tudi zaostanek za povprečjem celotne EU, ki je v letu 2013 znašal še 3,4 o. t. V celotnem obdobju po letu 2008 smo med visokotehnološkimi proizvodi beležili predvsem rast izvoza farmacevtskih proizvodov, njihov delež v izvozu se je v tem obdobju povečal za 2,8 o. t. Delež srednje tehnološko zahtevnih proizvodov, na katerega pomembno vpliva upadanje izvoza osebnih avtomobilov, pa se je v letu 2013 že četrto leto zapored znižal (za 0,4 o. t.).

Pomen proizvodov z nizko dodano vrednostjo v blagovnem izvozu se že vrsto let znižuje predvsem zaradi upadanja deleža delovno intenzivnih proizvodov, od začetka krize pa je precej upadel tudi delež nizko tehnološko zahtevnih proizvodov. Proces upadanja deleža delovno intenzivnih proizvodov se je nadaljeval tudi v letu 2013. Izvoz teh proizvodov se je izkazal kot zelo občutljiv na konkurenco iz držav z nižjimi stroški dela in se po vstopu v EU pospešeno znižuje predvsem zaradi nižjega deleža izvoza tekstilnih izdelkov, pohištva ter papirja in kartona. Z letom 2010 je na krčenje teh dejavnosti dodatno vplivalo poslabšanje stroškovne konkurenčnosti ob precejšnjem zakonskem dvigu minimalne plače. S tem se je relativni obseg delovno intenzivnih proizvodov v zadnjih letih približeval povprečju EU, ki ga je leta 2013 presegal še za 1,7 odstotne točke, prvič je tudi nekoliko nižji od povprečnega v novih članicah EU.

Delež izvoza proizvodov z intenzivno rabo naravnih virov se je tudi v letu 2013 zvišal predvsem zaradi večjega obsega trgovanja s primarnimi proizvodi. Znatnejše povečanje deleža izvoza proizvodov z intenzivno rabo naravnih virov po letu 2009 je bilo posledica precejšnjega zvišanja deležev izvoza električne energije in naftnih derivatov in je večinoma izhajalo iz povečanja obsega trgovanja s temi skupinami proizvodov (izvoz pred tem uvoženih proizvodov). V letu 2013 je delež izvoza proizvodov z intenzivno rabo naravnih virov dosegel najvišjo raven do sedaj predvsem zaradi povečanega trgovanja z naftnimi derivati.

Tudi v letu 2013 je okrevanje na znanju temelječih tržnih storitev v Sloveniji zaostajalo za EU, čeprav so se na nekaterih področjih ob večji preusmeritvi na tuje trge kazala precejšnja izboljšanja. Realna dodana vrednost na znanju temelječih nefinančnih tržnih storitev (ZNTS) je v povprečju EU že v letu 2011 presegala raven iz leta 2008, v kasnejših letih pa se je še povečevala. V Sloveniji pa po letu 2009 niha nekoliko pod predkrizno ravnjo. K razkoraku med gibanji pri nas in v EU so največ prispevale arhitekturne, tehnične, oglaševalske, radijske, televizijske in telekomunikacijske dejavnosti, ki so bile v prvih letih krize bolj usmerjene na domači trg in so začele šele v zadnjem obdobju iskati priložnosti tudi na tujih trgih. Dodana vrednost teh storitev je v letu 2013 zaostajala za predkrizno ravnjo za okoli 15 %, medtem ko je v EU že leta 2011 presegla raven iz leta 2008. Na drugi strani je bila dodana vrednost računalniških, pravnih in računovodskih storitev, ki so po letu 2009 prihodke povečale predvsem na tujih trgih, v letu 2013 v Sloveniji za 18,5 % višja kot v letu 2008, v EU pa le za okoli 5 % (podatek za leto 2012). Raven iz leta 2008 je v Sloveniji precej presegala tudi dodana vrednost v znanstveni, raziskovalni in razvojni dejavnosti.

Delež na znanju temelječih tržnih storitev v skupnem izvozu storitev je kljub povečanju prihodkov na tujih trgih v Sloveniji precej nižji kot v EU. V povprečjuEU-27 je leta 2008 znašal 21,9 % in je do leta 2012 narasel na 24,8 %, v Sloveniji pa je bil leta 2012 (18,5 %) še nižji kot pred krizo. Podatki za leto 2013 (ki so v celoti na voljo samo za Slovenijo) kažejo nekoliko ugodnejša gibanja (povečanje deleža ZNTS na 19,8 % celotnega izvoza storitev) in s tem zmanjšanje zaostanka za EU. Manjši delež ZNTS v strukturi izvoza sicer lahko deloma pojasnimo z relativno visokim deležem izvoza potovanj in transporta, povezanim z naravnimi danostmi in strateško lego Slovenije, vendar pa izgubljanje tržnega deleža ZNTS na tujih trgih kaže tudi na njihovo nizko izvozno konkurenčnost (gl. poglavje 2.1). Nižji delež v izvozu storitev v primerjavi z EU beležijo zlasti računalniške storitve (4,8 o. t.), pa tudi pravne, računovodske, davčne storitve in svetovanje (3,3 o. t.) ter razvojno-raziskovalne dejavnosti (2,2 o. t). Rastoči in višji delež v izvozu storitev kot v EU pa dosegajo telekomunikacijske storitve (3,1 o. t.).

V elektronskih komunikacijah je konkurenca pri širokopasovnem internetu podobna kot v EU, v fiksni in mobilni telefoniji pa še zaostaja za EU. V zadnjih letih se je tržni delež največjega ponudnika na trgu fiksne telefonije zelo znižal, a še vedno znaša skoraj dve tretjini (v EU 50 %). Povečevanje konkurence je povezano z naraščanjem deleža internetne telefonije (vstop novih ponudnikov), fiksno telefonijo pa je v preteklih letih precej zamenjala tudi mobilna telefonija. Tudi tu je tržna koncentracija še relativno visoka (polovičen delež glavnega operaterja; v EU tretjinski). Najbolj konkurenčen je trg širokopasovnega interneta s tržnim deležem največjega ponudnika že pod povprečjem EU. Cene storitev v fiksni in mobilni telefoniji so bile po zadnjih podatkih o višini cen, ki so na voljo za leto 2010, povečini nižje kot v EU, vendar so se v obdobju 2010–2014 znižale za nekaj o. t. manj kot v EU. Lastniška sestava v elektronskih komunikacijah ostaja precej nespremenjena z zelo visokim deležem državne lastnine v največjem ponudniku.

Pri oskrbi z elektriko in plinom se je trg formalno sprostil že leta 2007, v zadnjih letih pa se to kaže v vse številnejših menjavah dobaviteljev. Raven letnih menjav dobavitelja je pri oskrbi z elektriko v zadnjih treh letih dosegla okoli 50 tisoč ( pribl. 5 % odjemalcev). Na proizvodnem trgu z elektriko je bila v letu 2013 stopnja konkurence nizka (indeks koncentracije HHI 4.721), a primerljiva z EU. Na drobnoprodajnem trgu je konkurenca močnejša. Od liberalizacije trga z električno energijo (2007) se je do leta 2013 indeks HHI znižal z 2.032 na 1.479, še bolj pa se je spremenila struktura dobaviteljev (trem največjim v letu 2007 se je v omenjenem obdobju tržni delež znižal s 70 % na dobrih 40 %). Drobnoprodajna cena električne energije za gospodinjstva in industrijo brez davka je v prvem polletju 2014 za povprečno v EU zaostajala za okoli 17 %, podobno kot splošna raven cen v Sloveniji. Na trgu zemeljskega plina je vstop novega ponudnika v letu 2012 povzročil veliko nižanje cen, tudi glede na EU. Cena plina za gospodinjstva se je že spustila pod povprečno v EU, cena za industrijo pa se ji je precej približala. Agencija za varstvo konkurence je v začetku leta 2015 naložila glavnemu ponudniku, da odpravi še zadnje dolgoročne pogodbe z odjemalci, kar bo omogočilo dokončno sprostitev trga in večjo konkurenco. Do leta 2011 menjav dobaviteljev praktično ni bilo, kasneje pa je njihovo število preseglo 5 % odjemalcev. Tudi pri oskrbi z električno energijo in plinom se ohranja zelo visok delež državne lastnine v največjem ponudniku na posameznem trgu.

Po razmeroma nizkih vhodnih NTI v zadnjih nekaj letih prilivi za leto 2014 nakazujejo izboljšanje, trendi pri izhodnih NTI pa ostajajo neugodni. Po povečanju v obdobju 2010–2012 se je stanje vhodnih NTI v Sloveniji v letu 2013 zopet nekoliko zmanjšalo (za 3,5 %). Še bolj pa je upadlo stanje izhodnih NTI (za 9,4 %), in sicer že četrto leto zapored, tako da je bilo za 15,8 % nižje od najvišje ravni v letu 2009. Kljub znižanju stanja vhodnih NTI v 2013, pa so bili prilivi lastniškega kapitala v tem letu pozitivni in z izjemo leta 2010 najvišji od začetka krize. Zmanjšanje stanja vhodnih NTI v letu 2013 je tako mogoče pripisati negativnemu toku znotrajpodjetniškega kreditiranja slovenskih podružnic s strani njihovih tujih matičnih podjetij. Precej boljša so bila gibanja v letu 2014, saj so prilivi lastniškega kapitala znašali 1.373,6 mio. EUR, kar je skoraj 3,3-krat več kot v letu 2013. To je predvsem posledica ponovnega zagona privatizacije in tudi sicer večje prodaje lastniških deležev v slovenskih podjetjih. Pri izhodnih NTI pa smo leta 2014 zabeležili odlive lastniškega kapitala iz Slovenije, ki pa so bili precej manjši kot leto prej. Tudi pri izhodnih NTI je tako mogoče zmanjšanje stanja povezati z močnim neto odlivom znotrajpodjetniškega kreditiranja.

Slovenija ostaja med državami EU z najnižjim deležem stanja vhodnih NTI v BDP. Delež vhodnih NTI v BDP se vse od leta 2005, ko je znašal 20,5 %, ni bistveno povečal, saj je konec leta 2013 znašal 24,7 %, v predkriznem letu 2008 pa 22,7 %. Slovenija sicer ostaja med državami EU z najnižjim stanjem in najnižjim povečanjem stanja vhodnih NTI v primerjavi z BDP. Nižji delež od Slovenije imajo le Grčija, Italija, in Nemčija. Pri izhodnih NTI pa Slovenija po deležu stanja v BDP med novimi državami članicami EU zaostaja za Ciprom, Madžarsko in Estonijo.

Zgodnja podjetniška aktivnost ponovno dosega raven izpred krize, vendar zaostaja za EU. Stopnja celotne zgodnje podjetniške aktivnosti (TEA-indeks), ki temelji na podatkih Global Entrepreneurship Monitor (GEM), je leta 2014 le nekolko zanihala navzdol, pred tem pa se je dve leti zapored precej krepila. Delež nastajajočih podjetnikov (ki ne poslujejo več kot tri mesece) se je še nekoliko povečal, delež novih podjetnikov (ki ne poslujejo več kot tri leta in pol) pa zmanjšal. Podjetniška aktivnost zaradi nuje je ostala nespremenjena ter na razmeroma visoki ravni iz leta 2013, podjetništvo zaradi zaznanih poslovnih priložnosti pa se je malenkost zmanjšalo in še naprej zaostaja za ravnijo izpred krize. Celotna podjetniška aktivnost je zaradi opaznega zmanjšanja ustaljenega podjetništva zanihala navzdol, vendar je še naprej ostala podobna ravni, doseženi leta 2008. Zgodnja podjetniška aktivnost se je v povprečju EU na račun rasti tako deleža nastajajočih kot novih podjetnikov pomembno povečala, na 7,1 %, in je bistveno presegla raven iz leta 2008, ko je bila 5,3-odstotna. Posledično se je slovenski zaostanek za evropskim povprečjem povečal. Demografija podjetij v Sloveniji izkazuje pozitivno stanje podjetniške dinamike, saj je delež novonastalih podjetij brez predhodnika večji od podjetij, ki so prenehala poslovati in so bila brez naslednika. Leta 2012, ki je zadnje na razpolago, je nastalo 10,1 % novih podjetij v poslovnih dejavnostih, vendar se je njihov delež v letih 2009–2012 postopno zmanjševal. Nasprotno se je smrtnost med podjetji v istem obdobju povečevala in je leta 2011 dosegla 8,3-odstotni delež med aktivnimi podjetji. Pri tem je bil delež novonastalih podjetij nekoliko večji, smrtnost podjetij pa manjša kot v povprečju EU. Podjetniška dinamika je bila najugodnejša v storitvah temelječih na znanju (rojstva 2012: 11,2 %, smrti 2012: 7,4 %), kjer se v zadnjih dveh letih precej povečuje tudi število zaposlenih v hitrorastočih podjetjih (2012: za 7,6 %, 2013 za 5,0 %).

Delež odraslih s terciarno izobrazbo je v letu 2014 prvič dosegel povprečje EU. Delež odraslih prebivalcev (25–64 let) s terciarno izobrazbo se je v obdobju 2008–2014 povečal bolj kot v povprečju EU, kar je povezano z veliko višjo vključenostjo mladih (20–24 let) v terciarno izobraževanje v primerjavi z EU in s hitro rastjo števila diplomantov v tem obdobju. V letu 2013 se je število diplomantov sicer prvič zmanjšalo zaradi manjšega vpisa kot posledica demografskih gibanj, ki bodo tudi v prihodnje vplivala na njihovo število.

Slovenija v mednarodni primerjavi izstopa predvsem po visokem deležu mladih s terciarno izobrazbo, ki se je v zadnjih letih hitro povečeval. Slovenija ima ob relativno visoki vključenosti mladih v izobraževanje visok delež terciarno izobraženih mladih. Vendar to velja le za starostno skupino 30–34 let, kjer se delež prebivalcev s terciarno izobrazbo povečuje hitreje kot v EU. Leta 2014 je dosegel 43,7 %, od leta 2010 je višji kot v povprečju EU (37,8 %), presegel pa je tudi cilj strategije EU 2020 (40,0 %). Hkrati je zaradi veliko višje vključenosti žensk v terciarno izobraževanje pri njih ta delež (56,3 %) veliko višji kot pri moških (38,4 %). Ob nizki učinkovitosti študija v Sloveniji je delež terciarno izobraženih v starosti 25–29 let nižji kot v EU (SLO: 32,4 %; EU: 35,9 %), zaostanek pa je v zadnjem letu še narasel. Povečevanje deleža mladih s terciarno izobrazbo je z vidika krepitve človeškega kapitala ugodno, vendar za doseganje večje konkurenčnosti gospodarstva struktura terciarno izobraženih ni zadosti usklajena s potrebami podjetij. V obdobju krize se je močno zaostril problem zaposlovanja mladih s terciarno izobrazbo, kar je spodbudilo njihovo odseljevanje v tujino, ki se je v letu 2013 še okrepilo.

Javni izdatki za izobraževanje v primerjavi z BDP ostajajo visoki glede na mednarodne primerjave, zasebni pa so še naprej nizki. Javni izdatki za izobraževanje so v letu 2012 znašali 5,34 % BDP. Glede na leto prej so se zaradi močnega znižanja transferov šolajočim na srednješolski in terciarni ravni izobraževanja (kot posledica spremembe socialne zakonodaje in varčevalnih ukrepov) znižali, in sicer najbolj izdatki za terciarno izobraževanje (kot % BDP). Javni izdatki za izobraževanje v % BDP so bili sicer leta 2011 (zadnji mednarodni podatki) višji od povprečja EU, v obdobju 2008–2011 pa so se tudi bolj povečali kot v EU. Javni izdatki za izobraževanje (kot % BDP) presegajo povprečje EU na vseh ravneh, razen za tretjo triado osnovne šole in za srednješolsko izobraževanje (Isced 2-4). Zasebni izdatki (v % BDP) pa so od leta 2009 približno enaki in nižji od povprečja EU. V letu 2012 so se zmanjšali le na terciarni ravni izobraževanja, kjer so nižji od povprečja EU.

Izdatki (javni in zasebni) na udeleženca izobraževanja so zaradi velikega števila šolajočih nizki, čeprav se povečujejo. V letu 2011 so se izdatki za izobraževalne ustanove na udeleženca za vse ravni izobraževanja povečali, vendar so bili nižji od povprečja EU. Višji so bili le na primarni ravni, ki zajema prvi dve triadi osnovnošolskega izobraževanja (1.–6. razred). Veliko nižji pa so bili, kljub visokim javnim izdatkom, na terciarni ravni, kar je posledica visoke vključenosti mladih v to raven izobraževanja. V obdobju 2008–2011 so se sicer ob manjšanju generacij mladih za vpis najbolj povečali izdatki na udeleženca terciarnega izobraževanja.

Vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje je višja od povprečja EU, vendar se zmanjšuje. Vključenost odraslih, starih 25–64 let, v vseživljenjsko učenje (formalno ali neformalno izobraževanje) se je v letu 2014 zmanjšala četrto leto zapored, čeprav ostaja nad povprečjem EU. Slovenija se tako oddaljuje od cilja Strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (»ET 2020«) do leta 2020, ki je 15 %, in od cilja določenega v Resoluciji o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v RS za obdobje 2013–2020, ki je 19 %. V primerjavi z EU izstopata predvsem nižja vključenost starejših (55–64 let) in manj izobraženih v vseživljenjsko učenje. Ocenjujemo, da je na nižjo vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje v obdobju krize vplivalo zmanjšanje finančnih možnosti odraslih in delodajalcev za izobraževanje ter v zadnjih letih zmanjšanje javnih sredstev za izobraževanje odraslih.

Zmanjšuje se tudi vključenost delovno aktivnega prebivalstva v vseživljenjsko učenje. Vključenost delovno aktivnega prebivalstva starega 25–64 let v vseživljenjsko učenje je višja od povprečja EU, vendar se je pri nas v obdobju 2008–2013 zmanjšala, v EU pa povečala. V vseh dejavnostih, razen v drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih in v gradbeništvu, je bila v letu 2013 višja od povprečja EU. Vključenost je najnižja v gradbeništvu, najvišja v izobraževanju,, razlike med dejavnostmi pa so velike (glej poglavje 2.2). Glede na poklic je vključenost v vseživljenjsko učenje največja v skupini ISCO 1-3, kjer je delež delovno aktivnih s terciarno izobrazbo najvišji. V drugih skupinah, ki imajo praviloma nižje dohodke in si težje privoščijo izobraževanje, je ob manjših vlaganjih delodajalcev in kljub spodbudam države vključenost v vseživljenjsko učenje veliko nižja. Razlika v vključenosti v vseživljenjsko učenje med ISCO 1-3 in drugimi poklicnimi skupinami je večja kot na ravni povprečja EU, čeprav se je v obdobju 2008–2013 zmanjšala. 

Delež bruto domačih izdatkov za raziskovalno-razvojno dejavnost (BIRR) je z 2,59 % BDP v letu 2013 ostal na ravni predhodnega leta in je že četrto leto presegal povprečje EU. Realna stopnja rasti BIRR je bila leta 2013 prvič v obdobju 2009–2013 negativna (-1,1 %), ob podobnem realnem zmanjšanju BPD pa se delež ni znižal. V obdobju krize so se vlaganja v RRD realno znatno povečala, za 31,5 %, precej bolj kot v povprečju EU (5,1 %). K takšnemu rezultatu je največ prispeval poslovni sektor, ki je od začetka krize realno povečal vlaganja v RRD za 44,8 %, delno tudi zaradi višjih davčnih olajšav. V petletnem obdobju (2009–2013) je uveljavil za 627,0 mio. EUR davčnih olajšav zaradi naložb v RRD, skoraj tretjino od tega samo v letu 2013. Poslovni sektor od leta 2009 povečuje delež v skupnih izdatkih za BIRR, ki je v letu 2013 znašal 63,8 %, kar je bilo več kot v vseh državah EU, z izjemo Nemčije. Hkrati z naraščajočimi vlaganji poslovnega sektorja v raziskovalno-razvojno dejavnost narašča delež raziskovalcev poslovnega sektorja v skupnem številu raziskovalcev, ki je leta 2013 dosegel najvišjo raven doslej (53,6 %) in že tretje leto zapored presegel evropsko povprečje (2013: 48,2 %). Izdatki državnega sektorja se realno zmanjšujejo od leta 2012, v 2013 so se zmanjšali še za 7,3 %, zaradi česar je njihov delež v strukturi financiranja BIRR znatno padel, na 26,9 % (2009: 35,7 %). Sredstva iz tujine za izvajanje RRD v Sloveniji so prispevala pomemben del k BIRR, saj so se v obdobju krize realno povečevala, skupno kar za 94,1 %. V letu 2013 so se sredstva iz tujine realno povečala za samo 3,0 % in so predstavljala 8,9 % celotnih izdatkov (2009: 6,0 %). Vlaganja Evropske komisije in poslovnega sektorja iz tujine v slovensko RRD so leta 2012 pokrila večino vseh sredstev iz tujine. Precej večji delež tujine v celotnih sredstvih za RRD imajo vse druge članice iz srednje in vzhodne Evrope, giblje se med 10 % in 50 % in je predvsem posledica sredstev Evropske komisije.

V obdobju 2010–2012 je bilo v Sloveniji inovacijsko aktivnih 46,5 % podjetij, kar je nekoliko manj od povprečja EU (48,9 %). V predelovalnih dejavnostih je delež tradicionalno večji (49,9 %), v storitvenih dejavnostih pa manjši (43,8 %). Podatki so metodološko neprimerljivi s predhodnim obdobjem 2008–2010, saj je po novem razširjen nabor dejavnosti, vključenih v statistično raziskavo o inovacijski aktivnosti. O spremembah v intenzivnosti inoviranja sicer lahko sklepamo na osnovi podatkov po stari metodologiji o inovacijski dejavnosti (SURS, 2014 a), ki kažejo, da se je delež inovacijsko aktivnih podjetij (IAP) v obdobju 2010–2012 zmanjšal za 3,5 o. t. v primerjavi z obdobjem 2008—2010. Podatki Eurostata za članice EU, za katere so na razpolago primerljivi podatki, prav tako kažejo, da se je delež IAP v večini teh držav zmanjšal. Zaostanek Slovenije v inovacijski aktivnosti je večji v storitvenih kot v predelovalnih dejavnostih, delež podjetij, ki inovirajo samo netehnološko, pa ostaja v Sloveniji večji kot v povprečju EU. Informacijske in komunikacijske dejavnosti so inovacijsko najbolj intenzivne (Slovenija: 67,1 %; Finska, Irska, Avstrija, Portugalska in Nemčija: preko 70 %). Inovacijska aktivnost je pogojena tudi z velikostjo podjetij, v vseh državah je najmanjša med malimi podjetji. V Sloveniji je delež inovacijsko aktivnih malih podjetij 40,5 %, v povprečju članic EU pa 45,2 %. Pri srednjih in velikih podjetjih pa Slovenija presega inovacijsko aktivnost EU (za 1,5 o. t. oz. 10,5 o. t.). Z vidika učinkovitega delovanja podjetniškega ekosistema tako ostaja veliko prostora za spodbude za povečanje inovacijske intenzivnosti zlasti v malih podjetjih, katerih večina deluje v storitvenih dejavnostih.

Delež diplomantov naravoslovja in tehnike se je v letu 2013 nadalje povečal in presega povprečje EU, vendar pa se njihovo število ob manjših generacijah mladih zmanjšuje. Gibanja deleža diplomantov naravoslovja in tehnike so ugodna in so povezana s popularizacijo tega področja, večjim štipendiranjem in boljšimi možnostmi za zaposlitev v primerjavi z diplomanti družboslovja. Zaradi demografskih sprememb (zmanjševanje velikosti generacij, ki se vpisujejo v terciarno izobraževanje) pa se tako kot na večini drugih področij število diplomantov naravoslovja in tehnike zmanjšuje. Tudi njihovo število na 1.000 prebivalcev v starosti 20-29 let se je zmanjšalo, čeprav je v letu presegalo povprečje EU. Ob zmanjševanju števila vpisanih v zadnjih letih nižje število diplomantov naravoslovja in tehnike pričakujemo tudi v prihodnje, kar bi lahko vplivalo na povečanje neskladij med ponudbo kadrov in povpraševanjem po njih na trgu dela. Tudi kadrovske štipendije zaenkrat ne zmanjšujejo te vrzeli, saj delež študentov naravoslovja in tehnike s to štipendijo upada in veliko razpisanih štipendij ni podeljenih, ker se študenti ne želijo vezati na posameznega delodajalca.

Število doktorjev znanosti na področju naravoslovja in tehnike se je v letu 2013 še povečalo. V obdobju 2008–2012 (zadnji mednarodni podatki) je naraščalo počasneje kot v povprečju EU. Rast števila doktorjev znanosti na področju naravoslovja in tehnike je posledica spodbud s strani države (mladi raziskovalci, mladi raziskovalci iz gospodarstva), na ugodna gibanja pa vpliva tudi sočasno zaključevanje študija po bolonjskih in prejšnjih programih. Delež novih doktorjev znanosti naravoslovja in tehnike med vsemi doktorji znanosti sicer po letih precej niha, tudi v odvisnosti od spodbud. V letu 2012 je bil podoben kot v povprečju EU, v letu 2013 pa se je povečal na 50,3 %. Vendar pa od šolskega leta 2012/2013 število vpisanih na doktorski študij pada zaradi zmanjševanja javnih sredstev za mlade raziskovalce, zato v prihodnje ne pričakujemo nadaljevanja tako ugodnih gibanj.

Zaostanek Slovenije za evropskim povprečjem glede števila patentnih prijav pri Evropskem patentnem uradu (EPO) vztraja na visoki ravni, pri modelih Skupnosti se zmanjšuje, medtem ko so slovenski prijavitelji pri znamkah Skupnosti v letu 2014 presegli povprečje EU. Po začasnih podatkih so slovenski prijavitelji v letu 2014 pri EPO vložili 59,7 patentnih prijav na milijon prebivalcev, kar je pomenilo skoraj 10-odstotno zmanjšanje glede na leto 2013, ko je bila prvič po upadanju v obdobju 2009–2014 zabeležena rast števila patentnih prijav na milijon prebivalcev.. Leta 2014 se je zaostanek Slovenije za povprečjem EU po številu patentnih prijav na milijon prebivalcev zopet povečal, čeprav Slovenija ostaja bistveno bolj uspešna glede števila patentnih prijav pri EPO kot ostale države srednje in vzhodne Evrope. V obdobju 2009–2014 se je število patentnih prijav na milijon prebivalcev v Sloveniji zmanjševalo po 0,3-odstotni povprečni letni stopnji, v večini držav članicah EU pa se je vrednost kazalnika povečevala. Slovenski prijavitelji so v letu 2014 pri OHIM povečali število vlog za zaščito znamk Skupnosti na 170,8 na milijon prebivalcev, kar pomeni nadaljevanje rasti, ki se je začela v predhodnjih dveh letih. Hkrati so v letu 2014 prvič presegli EU povprečje, ki je znašalo 163,7 znamk Skupnosti na milijon prebivalcev. Slovenski prijavitelji so leta 2014 pri OHIM registrirali 84,9 modelov Skupnosti na milijon prebivalcev, kar prav tako pomeni nadaljevanje rasti (2014: 14,3-odstotna, 2013: 18,4-odstotna). Vrednost kazalnika je bila leta 2014 59,5 % višja kot v letu 2008, vendar še vedno precej zaostaja za povprečjem EU (126,0).

Širjenje uporabe interneta v zadnjih letih nekoliko zaostaja za povprečjem EU. Zaostanek Slovenije za razvitejšimi državami se po letu 2010, ko je bila razširjenost uporabe in dostopa do interneta primerljiva z evropskim povprečjem, postopno povečuje. Delež uporabnikov interneta je bil v prvem četrtletju 2014 (72 %) celo nekoliko nižji kot pred letom (v EU se je še povečal), povečevanje dostopa gospodinjstev do interneta (77 %) pa je ponovno zaostalo za gibanji v EU. V ozadju takšnih gibanj je deloma vpliv krize, ki je poslabšala dostopnost do interneta zlasti gospodinjstvom v nižjih dohodkovnih razredih. Vpliv krize se kaže tudi v nižjem deležu uporabnikov interneta med manj izobraženimi prebivalci, ki so v tem obdobju pogosteje izgubili zaposlitev. V obeh skupinah se je delež uporabnikov interneta leta 2014 zmanjšal, zaostanek za EU pa je najvišji od začetka krize. Poleg tega pri nas precej manj kot v EU internet uporabljajo starejši prebivalci (zlasti skupina 55-64 let). Zaostanek na tem področju je bil v zadnjem letu prav tako najvišji doslej, kar povezujemo predvsem s pomanjkanjem ustreznih veščin starejše populacije. Čeprav Slovenija po e-veščinah (osnovna usposobljenost za uporabo računalnika, interneta) ne odstopa od evropskega povprečja, pa za EU precej zaostaja ravno glede e-kompetenc starejših pa tudi nizko izobraženih.

Slovenija ohranja zaostanek za evropskim povprečjem pri uporabi nekaterih naprednejših e-storitev. Uporabniki interneta pri nas vsaj toliko kot v povprečju EU internet uporabljajo za bolj enostavne storitve, kot so iskanje različnih informacij, spremljanje medijev, pridobivanje obrazcev, pa tudi za prodajo blaga in storitev, telefoniranje in objavljanje lastnih vsebin na spletu. Velik zaostanek za EU, ki se ne zmanjšuje, pa je na področju uporabe nekaterih naprednejših storitev, zlasti e-bančništva, spletnega nakupovanja, rezervacije potovanj in pridobivanja programske opreme. V zadnjih dveh letih se je pomembneje zmanjšal le pri elektronski oddaji izpolnjenih obrazcev državnim institucijam. Manjša uporaba naprednih storitev (glede na EU), ki je značilna za vse starostne skupine, lahko kaže na manjše zaupanje slovenskih uporabnikov v varnost tovrstnih internetnih storitev, zagotovo pa tudi na pomen ustreznih e-veščin, na katere lahko pomembno vplivamo z ustrezno integracijo informacijsko-komunikacijskih vsebin v procese izobraževanja na vseh stopnjah, tudi v vseživljenjsko izobraževanje. Raziskave kažejo, da je ob sicer dobri opremljenosti šol z računalniki v primerjavi z EU kakovost te opreme slabša, poleg tega pa učenci pri nas redkeje uporabljajo informacijsko-komunikacijsko opremo pri pouku (Survey of schools, 2013; TIMMS 2011, 2012).

Zaupanje ljudi v institucije se je v letu 2014 v Sloveniji nekoliko povečalo, vendar ostaja nizko. Od začetka krize se je močno znižalo zaupanje v ključne institucije države in EU. Ljudje so v vseh letih najmanj zaupali političnim strankam, najbolj pa v EU. V primerjavi z letom 2013, ko je bilo najnižje v zadnjih desetih letih, se je zaupanje v institucije ob zadnjem merjenju povečalo. Delež tistih, ki zaupajo v parlament, v vlado in v EU je bil novembra 2014 za 3 o. t. višji kot leto prej, nekoliko pa se je povišal tudi delež ljudi, ki zaupajo v lokalne oblasti. Povečanje zaupanja v institucije lahko povežemo s političnimi spremembami, saj je bilo 2014 leto evropskih, državnih in lokalnih volitev. Zaupanje v politične stranke pa je ostalo tudi pri zadnjem merjenju zelo nizko.

Zaupanje v institucije države je med najnižjimi v EU. Zaupanje v vlado, politične stranke in lokalne oblasti je tudi ob zadnjem merjenju pod povprečjem EU, zaupanje v parlament pa je najnižje med vsemi državami EU. V precejšnji meri je nizko zaupanje v institucije povezano z nezadovoljstvom glede trenutnih gospodarskih in političnih razmer v Sloveniji. Zadnji podatki Eurobarometra kažejo, da je 57 % ljudi zaskrbljenih glede brezposelnosti, 47 % glede gospodarskih razmer, eno četrtino pa skrbi naraščajoč javni dolg države. Prav tako večina ljudi meni, da bodo v naslednjem letu zaposlitvena situacija, gospodarske razmere in njihovo življenje na splošno ostali enaki.

Višje je zaupanje ljudi v institucije EU. V Sloveniji vprašani najbolj zaupajo v Evropski parlament (41 %), Evropsko komisijo (40 %), nekoliko manj pa v Evropsko centralno banko (36 %), vse te vrednosti pa so tudi okoli povprečja EU. V primerjavi z letom prej se je pri zadnji meritvi povečalo zaupanje v vse glavne institucije EU, kljub temu pa je zaupanje v institucije EU še vedno precej nižje kot pred letom 2012.

Skupni obseg proizvodnje emisijsko intenzivnih industrij je v Sloveniji v zadnjih nekaj letih večinoma naraščal hitreje kot v povprečju ostalih panog predelovalnih dejavnosti. Izjema sta bili le leti 2008 in 2009, predvsem zaradi nizkega obsega proizvodnje kovin. V letu 2013 se je obseg emisijsko intenzivne proizvodnje pod vplivom relativno visoke rasti kemične industrije in proizvodnje kovin nadalje povišal, v povprečju ostalih panog predelovalnih dejavnosti pa se je znižal. Delež dodane vrednosti emisijsko intenzivnih industrij v skupni dodani vrednosti predelovalnih dejavnostih je tega leta znašal slabo četrtino (24,2 %) in je bil med najvišjimi v državah EU. Ker sta pri nas pomen emisijsko intenzivnih panog in energetska intenzivnost predelovalnih dejavnosti večja kot v povprečju EU, bi lahko bili učinki emisijskega trgovanja na stroške proizvodnje, posledično pa tudi na poslovne rezultate in konkurenčnost, v Sloveniji večji kot v povprečju držav EU. Za zmanjšanje izpostavljenosti višjim stroškom je zato ključnega pomena nadaljnje zniževanje energetske intenzivnosti in tehnološko prestrukturiranje v emisijsko in energetsko intenzivnih panogah.

V letu 2013 se je primarna raba energije ob šibki gospodarski aktivnosti ponovno znižala, energetska intenzivnost pa je bila še vedno razmeroma slaba. Gospodarska aktivnost se je v tem letu ponovno znižala (za 1,0 %), kar je vplivalo tudi na nižjo primarno rabo energije, za 2,0 %. V letu 2014 se je kljub gospodarski rasti nadaljevalo zniževanje rabe nekaterih energentov (premoga in kurilnega olja za okoli petino, bencina in zemeljskega plina za okoli 5 %, dizelskega goriva za okoli 1 %). Eden od ciljev podnebno–energetskega svežnja držav EU do leta 2020 je tudi 20–odstotni prihranek energije glede na predvideno rabo v scenariju brez novih ukrepov. Pri dveh tretjinah držav EU to pomeni, da bodo morale rabo energije do leta 2020 glede na izhodiščno leto 2005 znižati, v nekaterih, kjer se je po omenjenih scenarijih predvidevala močna rast rabe energije, pa bo ta morala biti skromnejša. Med temi državami je tudi Slovenija. V primerjavi z letom 2005 ji je dovoljeno povišanje primarne rabe energije za 4,5 %, medtem ko je v povprečju EU potrebno znižanje za 13,2 %. Večina držav EU je na dobri poti za dosego ciljev, tudi ob pomoči slabših gospodarskih razmer. Za dosego ciljnega prihranka lahko v obdobju 2014–2020 primarno rabo energije Slovenija poveča za največ 9,1 %, medtem ko jo je v povprečju EU potrebno za 5,3 % znižati. Energetska intenzivnost pa se je v primerjavi s povprečjem EU v zadnjih letih močno poslabšala, ker se je v Sloveniji zniževala počasneje kot v EU. Približno do sredine prejšnjega desetletja se je povprečni v EU približevala in jo je tedaj presegala le še za okoli 15 %, v naslednjih letih pa se je v tej primerjavi oddaljevala in jo v letu 2013 presegla za okoli četrtino.

Pri končni rabi energije Slovenija izstopa zlasti po visokem deležu rabe energije v prometu. V obdobju 2005–2013 se je končna raba energije letno zniževala za 0,3 %, v povprečju EU pa bistveno bolj (za 0,9 %) Raba energije v industriji se je v Sloveniji sicer v tej primerjavi zniževala hitreje (za 1,7 o. t.), vendar pa je to izboljšanje izničilo povečanje rabe energije v prometnem sektorju (za 2,8 % letno; v EU se je zniževalo za 0,7 %), ki ga pripisujemo predvsem povečevanju tranzita čez Slovenijo. Ciljni prihranki so za države EU določeni tudi pri končni rabi energije, kažejo pa podobno sliko kot pri primarni rabi energije.

Delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije se je v letu 2013 ponovno povečal. Delež OVE se povečuje že od leta 2009, na to pa je vplivalo več dejavnikov. V krizi je močno upadla končna raba energije, na podatek o večji rabi OVE pa so najbolj vplivali širši statistični zajem podatkov in delno tudi povišani vodostaji rek. Leta 2013 se je raba OVE ob 1,7-odstotnem zmanjšanju končne rabe energije povišala za 4,6 %. To je privedlo do povečanja njihovega deleža v bruto končni rabi energije na 21,5 %. V letu 2014 je bila proizvodnja hidroelektrarn ponovno močno nadpovprečna (za 41 % višja od predvidene in za 29 % višja kot v letu 2013), precej pa se je povečala tudi raba sončne energije. Delni podatki o oskrbi z energenti kljub gospodarski rasti kažejo na znižanje rabe energije, zato ocenjujemo, da se je delež OVE v bruto končni rabi energije še nadalje poviševal (na okoli 23 %). Skladno s cilji EU naj bi se v Sloveniji do leta 2020 povišal na 25 %, v povprečju držav EU pa (s 15,0 % v letu 2013) na 20 %.

Delež rabe OVE je v primerjavi s povprečjem EU dva krat višji pri ogrevanju, skoraj za polovico višji pri elektriki in nekoliko nižji pri rabi v prometu, vsi trije pa so se v letu 2013 povečali. Delež rabe OVE za ogrevanje je v tem letu dosegel 31,7 %. Po tem kazalniku smo v zgornji tretjini držav EU, zlasti zaradi velike pokritosti ozemlja z gozdom, ki omogoča izkoriščanje lesa za ogrevanje. Največji del OVE za ogrevanje sestavlja trdna biomasa (92 %), okoli 6 % geotermalna energija, preostalo pa bioplin in sončna energija (kolektorji). V prometu je delež OVE s 3,4 % nekoliko zaostajal za povprečjem EU (5,4 %), po deležu OVE pri električni energiji (32,8 %) pa se tudi uvrščamo med prvih deset držav EU, pri čemer ima pomembno vlogo izkoriščanje hidroenergije. V sestavi OVE pri elektriki je hidroenergija prispevala kar devet desetin, sončna energija 4,5 %, preostanek pa trdna biogoriva in drugo). V povprečju EU je hidroenergija k proizvodnji elektrike iz OVE prispevala precej manj, okoli 42 %, precej velik delež (preko 27 %) pa je prispevala vetrna energija.

Ob spremenjeni strukturi v prid sončni energiji so se v zadnjih nekaj letih močno povečale izplačane podpore na enoto proizvodnje podpiranih elektrarn OVE. V letu 2005 je bilo za spodbujanje proizvodnje iz OVE izplačanih 16,8 mio. EUR podpor in večina je bila takrat namenjena hidroelektrarnam. Znesek podpor OVE se je od leta 2010 močno povečal in je v letu 2014, ko je prevladala podpora sončnim elektrarnam, dosegel že 103,2 mio. EUR. S premikom podpor k dražjim vrstam energije se je tudi znesek podpore na enoto proizvodnje večkratno povečal in v letu 2014 znašal 0,162 EUR/kWh.

Po letu 2009 se je delež cestnega blagovnega prometa v Sloveniji in povprečju EU nekoliko zniževal, a je v Sloveniji še precej višji. Medtem ko je v EU sredi prejšnjega desetletja stagniral, je v Sloveniji hitro naraščal, tako da smo povprečje EU presegli leta 2005, po letu 2009 pa ohranjali razliko okoli 6 o. t. V prvem polletju 2014 se je obseg prevoženih tonskih kilometrov slovenskih avtoprevoznikov medletno znižal (za 3,7 %), obseg železniškega blagovnega prometa pa povečal (za 14,4 %). Delež cestnega prometa se je znižal na še vedno visokih 80 % (v povprečju EU v letu 2013 za okoli 5 o. t. manj). Ocenjujemo, da je letni obseg cestnega blagovnega prometa ostal pod visoko ravnijo iz obodbja pred krizo, obseg prevozov po železnici, ki je sicer razmeroma nizek, pa je bil precej višji. Takšno prestrukturiranje prevozov v prid železnici jez vidika trajnostnega razvoja ugodneje, izzivi za nadaljevanje trenda v tej smeri pa še ostajajo.

Obseg blagovnega prometa na prebivalca je v Sloveniji med najvišjimi v EU, predvsem zaradi tranzitne lege Slovenije in velike gostote prometne infrastrukture. Domači avtoprevozniki so zlasti v obdobju 2003–2008 močno povečali obseg prevozov in so v letu 2013 prevozili več kot dva krat toliko tonskih kilometrov na prebivalca kot povprečni prevozniki v EU. Povečevanje povezujemo s položajem Slovenije na križišču V. in X. evropskega transportnega koridorja, kjer je promet okrepila tudi širitev EU, ter z močno razvito avtocestno infrastrukturo (po obsegu na prebivalca največjo med državami EU). Relativno visok je v Sloveniji tudi obseg železniškega blagovnega prometa na prebivalca, kjer je poleg železniškega omrežja pomembna predvsem povezanost s koprskim pristaniščem, saj se okoli 60 % tam pretovorjenega blaga prepelje po železnici.

Slovenski prevozniki vse večji delež prevozov opravijo v drugih državah, hkrati pa po slovenskih cestah narašča delež prevozov tujih prevoznikov. To lahko sklepamo na podlagi primerjave obsega opravljenih voznih kilometrov domačih prevoznikov s prepeljanimi voznimi kilometri vseh tovornjakov po slovenskih cestah. Omenjeni trend se je nadaljeval tudi po letu 2008. V obdobju 2008–2013 se je obseg skupnih voženj slovenskih prevoznikov zmanjšal za skoraj 9 % in prav toliko se je zmanjšal tudi obseg voženj vseh tovornjakov po ozemlju Slovenije. Pri tem so slovenski prevozniki obseg voženj (izključno) po tujini povečali za 22 %, obseg voženj v notranjem prometu in pri prevozih, ki so vsaj deloma vezani na ozemlje Slovenije (ko je blago naloženo ali razloženo v Sloveniji), pa zmanjšali za 19 %. Hkrati se je povečal prevoz prevoznikov iz drugih držav, kar potrjujejo podatki o prehodih cestninskih postaj avtocest. Po njih se je delež tujih tovornih vozil na naših avtocestah v obdobju 2008–2012 povečal za 15 o. t., na 68 %.

Prihodki od okoljskih davkov so se v letu 2013 drugo leto zapored zvišali in bili v deležu v BDP za več kot tretjino višji kot v letu 2000. Prihodki iz tega naslova so bili v letu 2013 za 4 % višji kot v letu prej in za četrtino višji kot v letu 2008. Njihov delež v BDP je bil za več kot tretjino višji kot v letu 2000, kar je povezano predvsem z višjimi prihodki od davkov na energijo. Drugače kot v predhodnih letih je bilo povečanje v letu 2013 posledica višjih prihodkov od davkov na transport (za 13,8 %) in davkov na onesnaževanje in rabo naravnih virov (za 45,2 %). Prihodki od davkov na energijo, ki v strukturi okoljskih davkov prevladujejo, so se znižali za 1,6 %. To je posledica padca prihodkov od trošarin na energente, ki je ob povišanju trošarinskih dajatev sledil padcu količin goriv, sproščenih v promet. Negativni vpliv tega padca so ublažili prihodki od prodaje ostanka emisijskih kuponov, ki je bila omogočena s tem letom.

Delež okoljskih davkov v BDP je v Sloveniji višji kot v povprečju EU, kar je povezano z visoko porabo energije. Razkorak v deležu okoljskih davkov v BDP med Slovenijo (3,9 %) in povprečjem EU (2,4 %) se je v obdobju zadnjih nekaj let povečeval. Izhaja predvsem iz visokih prihodkov od davkov na energijo v Sloveniji, povezanih z obširno uporabo energentov v cestnem prometu zaradi velikega obsega tranzitnega prometa, razpršene poseljenosti prebivalstva in slabo razvite železniške infrastrukture. Implicitna davčna stopnja na energijjo − ki meri delež okoljskih davkov na enoto rabe energije in tako izloči obseg uporabe energentov kot dejavnik davčne obremenitve − za leto 2012 kaže, da je bila davčna obremenjenost energentov v Sloveniji (172,2 EUR/tono) primerljiva s tehtanim povprečjem EU (172,8 EUR/tono).

Večji del bremena okoljskih davkov nosijo gospodinjstva; nanje namreč odpade večji del davkov na energijo in na transport. Podobno kot v preteklih letih je na gospodinjstva leta 2012 po podatkih SURS odpadlo okoli 70 % bremena vseh okoljskih davkov, kar je povezano tudi z metodološko poenostavitvijo, po kateri se gospodinjstvom pripiše večji del porabe pogonskih goriv in s tem davkov na energijo. Med okoljskimi davki, ki bremenijo gospodarstvo, so najpomembnejši davki na energijo, ki jih v največji meri plačujejo predelovalne dejavnosti. Sledijo davki na transport in davki na onesnaževanje, ki znotraj gospodarstva v največji meri bremenijo dejavnost trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil. Večjih del davkov na rabo naravnih virov pa nosijo podjetja v dejavnosti oskrbe z elektično energijo, plinom in paro. 

Poraba mineralnih gnojil, ki se dolgoročno zmanjšuje, se je v letu 2013 nekoliko povečala. Kmetijski pridelovalci so za gnojenje kmetijskih površin porabili okoli 130 tisoč ton mineralnih gnojil, kar je za 1,5 % več kot v letu 2012. Poraba glavnih rastlinskih makrohranil (dušika, fosforja in kalija, to je gnojil NPK), ki so sestavljala okoli tretjino teh gnojil, se je povečala še nekoliko bolj, na enoto kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU) za okoli 2,5 %. V daljšem časovnem obdobju pa se skupna poraba, kot tudi poraba na enoto KZU, razmeroma hitro zmanjšuje. Slednja je bila v letu 2013 za več kot desetino manjša kot v povprečju zadnjih desetih let.

Poraba pesticidov, ki se dolgoročno zmanjšuje še hitreje, se je zmanjšala tudi v letu 2013. V tem letu je bilo prodanih okoli 918 ton aktivnih snovi pesticidov, ki pa niso bili v celoti porabljeni le v kmetijstvu. To je pomenilo za okoli desetino manjšo prodajo kot v letu prej. Večina prodanih pesticidov je bila fungicidov, namenjenih varstvu rastlin pred boleznimi, in nato herbicidov, namenjenih zatiranju plevelov. Dolgoročno se je količina prodanih pesticidov razmeroma hitro zmanjševala in je bila v letu 2013 za četrtino manjša kot v povprečju zadnjih desetih let.

Učinkovitost kmetijstva, merjena s povprečnimi pridelki najpomembnejših poljščin, obtežbo površin z živalmi in s povprečno mlečnostjo, se je po večini kazalnikov poslabšala. Povprečni hektarski pridelek poljščin se je pod vplivom slabih vremenskih razmer znižal, pri pšenici za petino in pri koruzi za okoli četrtino. Pri obeh kulturah je bil nižji tudi v primerjavi z zadnjim desetletnim povprečjem, kar kaže na slabšo izkoriščenost naravnega resursa. Nasprotno je obremenjenost okolja z živinorejo, merjena s popisanim številom živine na enoto površine, razmeroma visoka, a se je v letu 2013 nekoliko znižala. Znižala se je tudi intenzivnost v pridelavi mleka, za okoli 6 %, ker pa je ta razmeroma nizka, to z vidika obremenjevanja okolja na enoto proizvoda ni ugodno.

Ob rahlem zmanjšanju integriranega se je ponovno precej povečalo ekološko kmetovanje.  Skupna površina zemljišč, ki so bila vključena v kontrolo sonaravne (integrirane in ekološke) pridelave, se je v letu 2013 povečala za okoli 3 %. Pri tem so se integrirano obdelane površine ponovno nekoliko zmanjšale, površine z ekološko obdelavo, ki je eden od najučinkovitejših načinov trajnostne rabe virov, pa povečale za desetino. Med njimi močno prevladujejo trajni travniki in pašniki, namenjeni živinoreji, rast pa se povečuje predvsem pri ostalih vrstah zemljišč, kjer je pridelava spodbujena z visokim povpraševanjem. Skupna rastlinska ekološka pridelava se je v letu 2013 povečala za 15 %, hkrati pa sta se povečali tudi ekološka reja živali in vodnih organizmov.

Posek lesa, ki dolgoročno narašča, je v letu 2013 ostal skoraj nespremenjen in glede na možnosti razmeroma nizek, skoraj enaka je ostala tudi intenzivnost poseka. Posekanega je bilo nekaj nad 3,9 mio. m³ lesa, kar je drugo leto zapored približno enako kot v letu prej, a za okoli polovico več kot v letu 2000. Ker se je po gozdnogospodarskih načrtih določen možni posek v tem obdobju prav tako povečeval, pa se zaostanek dejansko opravljenega poseka za možnim ni zmanjševal. V letu 2013 je bilo uresničenega 65 % možnega poseka (v letu prej 68 %). Večina poseka je negovalne in sanitarne narave, razmeroma nizki pa so poseki zaradi krčitve gozda, njegove obnove ali vzpostavitve infrastrukture. Ob za okoli 1 % večjem letnem prirastku lesa je tudi intenzivnost njegovega poseka, ki se je pred tem izboljševala, ostala približno enaka, okoli 46- odstotna. To je precej pod predvideno v Akcijskem načrtu za povečevanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige do leta 2020, po katerem bi se lahko povečala na 75 %. Ob ohranitvi stabilnosti gozdov in njihovih habitatov bi bilo letno možno posekati 6,5 mio. m³ lesa[3]. V začetku leta 2014 je bilo v žledolomu prizadetih okoli 40 % skupnih površin gozdov, kar se bo v tem in nekaj naslednjih letih odrazilo v gospodarskih in okoljskih kazalnikih gozdarstva.

Kljub nespremenjenemu poseku se je proizvodnja gozdnih sortimentov povečala, a zaradi večjega izvoza se neizkoriščeni potencial v gozdno-lesni verigi ni zmanjšal. Pridobljenega je bilo okoli 3,5 mio. m3 okroglega lesa, kar je za okoli 5 % več kot v letu prej. Pri tem se je povečala proizvodnja industrijskega lesa, ki je les višje kakovosti, še bolj pa količina lesa za kurjavo. Pridobljeni les je bil v večji meri kot v letih prej usmerjen v izvoz, ki je predstavljal že okoli 44 % proizvodnje (v letu prej 4 o. t. manj). Neto izvoz lesa, ki se je zelo hitro povečeval že od leta 2006, se je v letu 2013 povečal za 13 %. Poleg tega se je v tem času precej poslabšala njegova struktura. Delež lesa za kurjavo se je s tretjine znižal na desetino, delež hlodov za žago in furnir, ki je les najvišje kakovosti in primeren za doseganje najvišje dodane vrednosti, pa se je z manj kot polovice povečal na več kot dve tretjini skupnega neto izvoza. Medtem ko je delež tega lesa v izvozu znašal kar 46 %, je v uvozu znašal le 9 %. Hkrati je več kot štiri desetine uvoza predstavljal les najslabše kakovosti, namenjen kurjavi. Z vidika možnosti doseganja višje dodane vrednosti v naslednjih členih verige so takšna gibanja izjemno neugodna. 

Gospodarska aktivnost, merjena z realno stopnjo rasti BDP, je bila v letu 2013 v večini regij še vedno negativna. Najnižjo gospodarsko aktivnost je imela ponovno zasavska regija, ki je med vsemi regijami izkazovala tudi najnižji BDP na prebivalca. Ta je bil za več kot tretjino nižji od slovenskega povprečja. To regijo je že tretje leto zapored prehitela pomurska, v preteklosti po tem kazalniku tradicionalno najslabša, ki pa je imela v letu 2013 pozitivno gospodarsko rast. V vseh ostalih regijah se je aktivnost ponovno znižala, a z izjemo koroške manj kot v letu prej.

Napredek v BDP na prebivalca, ki so ga regije do leta 2008 dosegale v približevanju evropskemu povprečju, se je v letih krize izničil. V letu 2013 sta obe kohezijski regiji svoj zaostanek do povprečja EU–28 ohranili, in sicer zahodna Slovenija na ravni 97 %, vzhodna pa na 68 % (v letu 2008 v tej primerjavi na 107 % in 73 %). Po letu 2008 so razkorak do evropskega povprečja povečevale vse regije, bolj pospešeno regije zahodne Slovenije, še posebej obalno-kraška. Ta ga je v letu 2013 glede na leto 2008 povečala za 18 indeksnih točk in se s tem vrnila na primerljivo raven iz leta 1995. Opazovana gibanja v regijah pa so se v letu 2013 nekoliko umirila, saj se je zaostanek povečal le še v nekaterih regijah. Edina regija, ki je še vedno presegala povprečje EU-28, je bila osrednjeslovenska, a se je tudi njena prednost glede na leto 2008, ko je povprečje EU–28 presegala za 28 %, zmanjšala kar za 12 indeksnih točk.

V obdobju krize se je nadaljevalo zmanjševanje medregionalnih razlik. Relativna razpršenost BDP na prebivalca, se je po naših izračunih od leta 2009 zmanjševala, vendar ne zaradi enakomernejšega razvoja v vseh regijah, ampak ker je gospodarska aktivnost najbolj padla v regijah, ki ustvarijo največji delež slovenskega BDP in kjer je tudi BDP na prebivalca najvišji. Relativna razpršenost je v Sloveniji med najnižjimi v državah članicah EU. Tudi razmerje med regijama s skrajnima vrednostima BDP na prebivalca je relativno nizko v primerjavi z državami EU, kjer je ta razlika tudi do 10-kratna (npr. Združeno kraljestvo). V letu 2013 se je povečalo z 1:2,2 na 1:2,3, v prejšnjih letih pa se večinoma ni spreminjalo. Ob upoštevanju različne vrednosti kupne moči v regijah je dejansko razmerje še nižje.

V letu 2014 se je naraščanje stopnje registrirane brezposelnosti v regijah nekoliko umirilo ali celo ustavilo. V večini regij se je ta zmanjšala, najbolj v koroški (za 0,9 o.t.), največji porast pa je bil v zasavski regiji (za 1,1 o.t.). V njej se je stopnja najbolj povečala tudi glede na leto 2008 (za 9,5 o.t.), saj je tam gospodarska aktivnost že od začetka krize močno padala in je med najnižjimi. Brezposelnost se je v tem obdobju najmanj povečala v gorenjski regiji (za 5,2 o.t.). Vse regije z nadpovprečno stopnjo registrirane brezposelnosti so v kohezijski regiji vzhodna Slovenija, z izjemo notranjsko-kraške, a je tudi v njej po letu 2008 precej porasla. Že vrsto let ima najvišjo stopnjo brezposelnosti pomurska regija, najnižjo pa, zadnja štiri leta, gorenjska regija.

Razlike med regijami v stopnji registrirane brezposelnosti so se v letu 2014 nadalje znižale, ker je hitreje naraščala brezposelnost v regijah s podpovprečno stopnjo. Mera absolutne razpršenosti, s katero merimo regionalne razlike v stopnji brezposlenosti, je v letu 2014 znašala 1,7 (za 0,1 manj kot prejšnje leto). Regionalne razlike so se od leta 2008 postopoma zniževale (izjemi sta le leti 2009 in 2010), kar je bila predvsem posledica hitrejšega naraščanja stopnje registrirane brezposelnosti v regijah zahodne Slovenije s podpovprečno stopnjo. Zniževalo se je tudi razmerje med regijama s skrajnima vrednostima. Pomurska regija je imela v letu 20141,9–krat višjo stopnjo registrirane brezposelnosti kot gorenjska (v letu prej 1,8 krat višjo, v letu 2008 2,9 krat višjo). Tudi razlike med regijami v ostalih stopnjah registrirane brezposelnosti (stopnja brezposelnosti žensk, mladih, dolgotrajne brezposelnosti) niso velike.

V vseh regijah nosijo največje breme brezposelnosti mladi. V letu 2014 se je glede na leto 2013 v vseh regijah povečal delež mladih do 29 leta starosti in brezposelnih z najmanj višjo izobrazbo. Ti so pogosto tudi mladi in istočasno iskalci prve zaposlitve. Največ brezposelnih do 29 leta starosti sta imeli zasavska (30 %) in koroška regija (29,3 %). V osrednjeslovenski regiji je bilo največ, skoraj petina, brezposelnih s terciarno izobrazbo, največji porast mladih brezposelnih, tako v številu kot deležu, pa je zabeležila spodnjeposavska regija.