Novice


Novice

Ekonomski izzivi 2019: Soočanje s pomanjkanjem delovne sile in financiranje sistemov socialne zaščite

Na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj smo izdali letno publikacijo Ekonomski izzivi. Tokrat se posvečamo izzivoma, ki že danes pomembno vplivata na našo skupnost, še bolj pa bosta v prihodnje, zato zahtevata ukrepanje javnih politik. To sta (i) soočanje s pomanjkanjem delovne sile, temu vprašanju smo se posvetili tudi v obliki posveta, in (ii) financiranje sistemov socialne zaščite. Prav tako smo v aktualno izdajo vključili pregled javnofinančnih gibanj. V nadaljevanju podajamo glavne ugotovitve analize o izzivih financiranja sistemov socialne zaščite.

Projekcije izdatkov, povezanih s staranjem prebivalstva, kažejo, da lahko v prihodnjih desetletjih ob nespremenjenih politikah pričakujemo povečanje izdatkov za socialno zaščito (pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo) ter razkorak z viri njihovega financiranja. To velja zlasti za sisteme, kjer financiranje temelji na prispevkih delovno aktivnega prebivalstva, ki se zaradi demografskih sprememb krči, kar je značilno tudi za Slovenijo. Za zagotavljanje delovanja sistemov socialne zaščite in njihove vzdržnosti bodo nujne prilagoditve ter odzivanje številnih javnih politik, tako na strani izdatkov kot na strani prihodkov.

V Sloveniji socialni prispevki delovno aktivnega prebivalstva predstavljajo prevladujoč vir financiranja izdatkov za socialno zaščito, vendar že danes ti namenski viri ne zadoščajo za pokritje vseh izdatkov. Zaradi demografskih in tehnoloških sprememb (avtomatizacija, robotizacija), ki vplivajo na trg dela, v prihodnje lahko pričakujemo poglobitev problema financiranja. Dodaten pritisk na sisteme socialne zaščite predstavljajo nestandardne oblike zaposlitve, pogosto z nižjimi vplačili v sisteme socialnih zavarovanj. Da bomo lahko zagotovili storitve za naraščajoče potrebe, bo treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje razkoraka – tako ukrepe, ki bodo upočasnili rast izdatkov za socialno zaščito, kot tudi ukrepe, ki bodo nadomeščali izpad prihodkov iz socialnih prispevkov.

Na področju pokojninskega sistema daljša življenjska doba in manjše generacije, ki prihajajo na trg dela, zmanjšujejo finančno vzdržnost dokladnih sistemov z vnaprej določenimi pravicami, kot je tudi slovenski. Bistven ukrep v tej povezavi je daljše ostajanje v aktivnosti in vpeljava mehanizmov, ki prilagajajo ključne pokojninske parametre (upokojitveno starost, višino pokojnine, vire financiranja) demografskim spremembam in povečujejo  vzdržnost sistema. Reforme za povečanje finančne vzdržnosti pa prinašajo tudi tveganje za poslabšanje gmotnega položaja upokojencev. Zato države, da bi zmanjšale pritiske na javne finance in ohranile primerne pokojnine, uvajajo pokojnine iz dodatnih zavarovanj. Tudi za Slovenijo bo v prihodnje bistveno spodbujanje dodatnega zavarovanja, saj ima najnižjo vključenost prebivalstva v individualno dodatno pokojninsko zavarovanje.

Na področju zdravstva je pristop držav pri zmanjševanju razkoraka med viri in izdatki precej bolj raznolik kot pri prilagajanju pokojninskega sistema. Ukrepi namreč ne sodijo strogo v področje zdravstva in zahtevajo oblikovanje medsektorskih politik. K zmanjševanju razkoraka med viri in izdatki lahko prispevajo: delovanje v smeri izboljševanja zdravstvenega stanja prebivalcev oziroma promocija aktivnega in zdravega staranja, povečanje učinkovitosti sistemov na strani ponudbe storitev in povpraševanja po njih ter spremembe v virih financiranja sistema zdravstva. Skupna lastnost sprememb v virih financiranja zdravstva v različnih državah je širjenje na vire, ki niso vezani na dohodke delovno aktivne populacije, in vire z manjšo odvisnostjo od cikličnih nihanj. 

V Sloveniji je bilo v zadnjem obdobju sprejetih nekaj trajnih ukrepov za povečanje javnih virov za zdravstvo, dodatni javni viri so ublažili predvsem ciklični izpad socialnih prispevkov v obdobju krize, tako da so javni izdatki za zdravstvo glede na BDP v lanskem letu ohranjali raven izpred desetletja. Razmisliti pa bo treba o virih financiranja za blažitev upadajočih socialnih prispevkov v povezavi z demografskimi spremembami. Pregled praks držav in analiz s tega področja kaže na večje vključevanje davčnih virov.

Dolgoročne projekcije javnih izdatkov in javnih virov za zdravstvo

Vir: za izdatke in vire Majcen in Sambt, 2018 na podlagi predpostavk in ocen iz The 2018 Ageing Report.

Dolgotrajna oskrba je v nekaterih razvitih državah že dolgo prepoznana kot nova veja socialne varnosti. Slovenija v mednarodnih primerjavah zaostaja za javnimi izdatki za dolgotrajno oskrbo in tudi po deležu storitev na domu, ki v najrazvitejših državah predstavljajo prevladujočo obliko oskrbe. Evropske države so se sistemskega urejanja tega področja lotile na različne načine, v odvisnosti od razvitosti sedanjih sistemov dolgotrajne oskrbe, gospodarske razvitosti in tradicionalne vloge družine. Tako imajo nekatere univerzalno pokritost in proračunsko financiranje (večina nordijskih držav), druge obvezno socialno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo (Nemčija, Belgija, Luksemburg), vendar bo zaradi upadanja števila delovno sposobnih prebivalcev tudi v teh državah potreben razmislek o financiranju dolgotrajne oskrbe s splošnimi davki. 

Cilj vzpostavitve enovitega sistema financiranja v Sloveniji glede na zadnji predlog zakona o dolgotrajni oskrbi iz leta 2017 je združitev obstoječih javnih virov v novo socialno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in zagotovitev dodatnih javnih virov. Čeprav ta predlog zakona predstavlja nov premik pri vzpostavitvi enovitega sistema dolgotrajne oskrbe, pa nekatere analize izpostavljajo nekaj ključnih delov predloga, kjer bo z vidika financiranja potreben nadaljnji razmislek. Zlasti na področju dejanskega obsega dodatnih virov, upoštevanja demografskih sprememb ter razmerja med javnimi in zasebnimi viri financiranja dolgotrajne oskrbe.

Struktura javnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo po viru financiranja, države OECD, 2017


Vir: OECD Stat, 2019.